Ko dom ni več varen pristan: Zgodba slovenske matere
»Spet nisi pospravila kuhinje, Marjeta! Kako naj se človek spočije v takem neredu?« Taščin glas je rezal skozi stanovanje kot nož skozi maslo. Stala sem ob oknu, gledala dežne kaplje, ki so polzele po steklu, in stiskala robec v dlani. V meni je vrelo, a sem ostala tiho. Vedno sem tiho. Vedno pogoltnem besede, ki bi jih najraje izrekla na glas.
Mož, Andrej, je sedel na kavču in listal po telefonu. Ni dvignil pogleda, ko sem vstopila v dnevno sobo. »Mama ima prav, Marjeta. Saj veš, da je red pomemben. Če bi bila bolj organizirana, bi bilo vsem lažje.« Njegove besede so me zadele kot klofuta. Včasih se sprašujem, ali sploh še vidi žensko, ki jo je nekoč ljubil, ali pa sem postala le še senca gospodinje, ki skrbi za vse, a je nihče ne opazi.
Naša hči, Tjaša, je tiho sedela v svoji sobi in risala. Slišala sem jo, kako si potiho prepeva pesmico iz vrtca. Edina svetla točka mojega dneva. Zaradi nje sem vztrajala, zaradi nje sem prenašala vse te male ponižanja in kritike.
Vsak dan je bil enak. Zjutraj sem vstala prva, pripravila zajtrk, oblekla Tjašo in jo peljala v vrtec. Andrej je vedno zamujal v službo in se pritoževal nad prometom ali nad tem, da ni dovolj kave. Ko sem se vrnila domov, me je pričakala tašča s svojimi neskončnimi pripombami: »V mojih časih smo ženske znale poskrbeti za dom! Ti mladi danes pa samo jamrate.«
Včasih sem si želela zavpiti: »Nisem lena! Delam po svojih najboljših močeh!« A sem ostala tiho. Strah me je bilo, da bom izgubila še tisto malo podpore, ki sem jo imela. Moja mama je umrla pred tremi leti in od takrat sem bila sama. Oče živi v domu za ostarele in ga redko vidim. Prijateljice so se oddaljile – vsaka ima svoje skrbi in družine.
Nekega večera sem sedela v kuhinji in pila čaj. Andrej je prišel mimo in brez besed odprl hladilnik. »Ni več jogurta? Si spet pozabila nakupiti?« Njegov ton je bil hladen. »Oprosti, danes nisem utegnila…« sem začela, a me je prekinil: »Vedno imaš izgovore.«
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njegove besede in taščine pripombe. Počutila sem se kot ujetnica v lastnem domu. Spraševala sem se, ali sem res tako nesposobna, kot pravijo. Ali pa so pričakovanja do žensk pri nas preprosto previsoka?
Naslednje jutro sem peljala Tjašo v vrtec in na poti srečala sosedo Petro. »Marjeta, si v redu? Videti si utrujena.« Njene besede so me presenetile – že dolgo me nihče ni vprašal, kako sem. »Ne vem več… Včasih imam občutek, da me doma nihče ne ceni.« Petra me je prijazno pogledala: »Veš, nisi edina. Tudi jaz imam težave s taščo in možem. Ampak moraš se postaviti zase.«
Tiste besede so mi ostale v mislih ves dan. Kaj pomeni postaviti se zase? Kako naj povem Andreju in njegovi mami, da me njihove besede bolijo? Da potrebujem podporo in ne nenehnih kritik?
Zvečer sem zbrala pogum in med večerjo tiho rekla: »Včasih imam občutek, da karkoli naredim, ni dovolj dobro.« Andrej me je pogledal presenečeno: »Kaj pa zdaj to pomeni? Saj veš, da te imamo radi.« Tašča pa je zavila z očmi: »Če bi bila bolj pridna, ne bi imela teh občutkov.«
Solze so mi polzele po licih. Prvič po dolgem času sem jih pustila teči pred njima. »Ne morem več tako živeti!« sem zakričala in vstala od mize. Tjaša je prestrašeno pogledala iz svoje sobe.
Tisto noč sem spakirala nekaj stvari in s Tjašo odšla k Petri. Ni bilo lahko – srce mi je razbijalo od strahu in negotovosti. Petra naju je sprejela odprtih rok: »Prav si naredila. Vsaka ženska si zasluži spoštovanje.«
Pri Petri sem prvič po dolgem času spala mirno. Naslednje jutro sva s Tjašo skupaj zajtrkovali in se smejali ob risankah. Počutila sem se svobodno – kot da bi z mene padla težka veriga.
Andrej me je klical večkrat tisti dan. Najprej jezno, potem proseče: »Vrni se domov! Mama pravi, da bo drugače.« A nisem popustila. Prvič v življenju sem postavila sebe na prvo mesto.
Po nekaj dneh sva se s Petro pogovorili o prihodnosti. »Marjeta, imaš pravico do sreče. Ne dovoli jim, da te zlomijo.« Začela sem iskati službo – ni bilo lahko, saj sem bila dolgo doma z otrokom. A Petra mi je pomagala napisati življenjepis in kmalu sem dobila delo v bližnji trgovini.
Andrej je še nekaj časa vztrajal pri svojih klicih in obljubah, a ko je videl, da mislim resno, je popustil. Tašča me ni več klicala – verjetno ji je bilo nerodno pred sosedi.
Danes živim z občutkom svobode in ponosa. Ni lahko biti mama samohranilka v Sloveniji – birokracija je zapletena, denarne pomoči so majhne in ljudje hitro obsojajo ženske, ki zapustijo družino zaradi psihičnega nasilja.
A vsak dan znova vidim nasmeh na Tjašinem obrazu in vem, da sem naredila prav. Včasih še vedno dvomim vase – ali bom zmogla sama? Ali bo Tjaša srečna brez očeta doma?
Ampak potem pomislim na vse ženske okoli sebe – na Petro, na svojo pokojno mamo – in vem: če ne bomo same poskrbele zase, tega ne bo storil nihče drug.
Se tudi ve kdaj počutite ujete v lastnem domu? Kako ste našle moč za spremembo? Ali sploh znamo v Sloveniji ceniti ženske dovolj?