Odšla si, da bi se lahko rodila – Zgodba o neplodnosti, družinskih pričakovanjih in novem začetku

»Ne morem več, Tanja. Odpeljal sem kovček v avto. Odhajam.«

Njegove besede so mi odmevale v glavi kot pokanje stekla. Sedela sva za mizo v najini majhni kuhinji v Kamniku, kjer je še dišalo po pečenih bučkah in česnu. Vse je bilo tako vsakdanje, dokler ni izrekel tistega stavka. Matej je gledal skozi okno, kot da tam zunaj išče izgovor za svoj beg. Jaz pa sem sedela nasproti njega, z rokami v naročju in praznino v prsih.

»Zakaj zdaj?« sem komaj izdavila. »Saj sva rekla, da bova poskusila še zadnjič.«

Matej je skomignil z rameni. »Ne morem več živeti v tem pričakovanju. Vsak mesec upanje, potem pa razočaranje. Tvoja mama me gleda kot tujca, tvoj oče mi ne reče več niti dober dan. Samo še o otrocih govorimo.«

Nisem mu mogla zameriti. Res je bilo tako. Moja mama je vsak vikend prinesla kakšno novo čudežno zelišče ali recept za plodnost. Oče je molčal, a sem v njegovih očeh videla razočaranje. Vsi so pričakovali vnuke. Vsi so pričakovali od mene, da bom ženska, ki rodi. Jaz pa sem bila ženska, ki ne more.

Ko so se vrata za Matejem zaprla, sem ostala sama s tišino, ki je bila glasnejša od vseh njegovih besed. Prvič po dolgih letih sem si dovolila jokati na glas. Jokala sem za izgubljenimi sanjami, za otrokom, ki ga nikoli ne bom držala v naročju, za možem, ki me ni več mogel ljubiti takšne, kot sem.

Naslednje jutro sem se zbudila v prazni postelji. Vse je bilo tiho – pretiho. Zunaj so se oglašali ptiči, a meni so zveneli kot posmeh. V službi v knjižnici sem bila tiha senca same sebe. Kolegica Maja me je vprašala: »Si v redu?« Samo pokimala sem in se zatekla med police s knjigami.

Doma pa so se začeli klici. Mama je bila prva: »Tanja, kaj si mu rekla? Saj veš, da moški ne prenesejo pritiska.«

»Mama, prosim …«

»Samo pravim! Če bi bila bolj sproščena … Če bi manj razmišljala o otrocih …«

Prekinila sem jo. Nisem mogla več poslušati njenih nasvetov in očitkov. Oče je molčal, a ko sem ga obiskala, mi je le stisnil roko in rekel: »Vse bo še dobro.« Njegove besede so zvenele prazno.

Vsak dan sem se spraševala: Kaj je narobe z mano? Zakaj moje telo ne zna ustvariti življenja? Zakaj nisem dovolj?

Vse prijateljice so imele otroke. Na Facebooku so objavljale slike iz porodnišnice, vozičke in prve korake svojih malčkov. Mene pa so vabili na rojstne dneve otrok – iz vljudnosti ali iz usmiljenja? Vsakič sem šla domov prej in jokala pod tušem.

Nekega večera me je obiskala sestra Petra. Prinesla je vino in čokolado.

»Tanja, dovolj je bilo žalosti. Pojdiva ven!«

»Ne morem gledati srečnih ljudi.«

»Pa jih ne bova gledali! Greva na Rožnik, samo midve.«

Na Rožniku sva sedeli na klopci in gledali luči Ljubljane pod nama.

»Veš,« je rekla Petra tiho, »tudi jaz nisem srečna vsak dan. Otroci niso rešitev za vse.«

Pogledala sem jo presenečeno.

»Včasih si želim samo miru. Ampak ti si vedno mislila, da bo otrok rešil vse tvoje težave.«

Nisem ji mogla zameriti iskrenosti. Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje – mogoče res nisem edina, ki ji življenje ni šlo po načrtih.

Tisti večer sem prvič po dolgem času zaspala brez solz.

Meseci so minevali počasi. V službi sem začela voditi bralni krožek za starejše občane. Gospa Marija mi je nekoč rekla: »Veš, Tanja, življenje ni vedno pošteno. Ampak vedno lahko najdeš nekaj lepega – čeprav samo dobro knjigo ali pogovor.«

Začela sem hoditi na pohode s planinskim društvom. Tam sem spoznala Igorja – tih moški s prijaznimi očmi in žalostjo v pogledu.

»Tudi jaz sem sam,« mi je rekel nekega dne na poti na Veliko planino.

»Zakaj?«

»Žena me je zapustila po nesreči. Ostal sem brez vsega.«

Nisva veliko govorila o preteklosti. Skupaj sva hodila po gozdnih poteh in poslušala tišino narave.

Počasi sem začela verjeti, da lahko življenje ponudi še kaj več kot bolečino in razočaranje.

Mama me je še vedno klicala in spraševala: »Bo kaj iz tega Igorja? Saj veš, čas teče …«

Tokrat sem ji odgovorila mirno: »Mogoče pa ni otrok tisto, kar me bo osrečilo.«

Prvič v življenju sem začutila mir sama s sabo.

Z Igorjem sva postala prijatelja – mogoče bo kdaj kaj več, mogoče ne. Pomembno je bilo le to, da sem spet našla sebe.

Včasih še vedno boli – ko vidim mlade mamice na igrišču ali ko kdo mimogrede vpraša: »A ti pa še nimaš otrok?« Ampak zdaj vem: nisem manj vredna zaradi tega.

Mogoče res nikoli ne bom mama. Ampak sem Tanja – ženska, ki zna ljubiti sebe in druge tudi brez otrok.

Se rane res kdaj zacelijo? Ali pa se samo naučimo živeti z njimi? Kaj vi mislite?