Ponovno zaupanje: Kako sem s pomočjo družine odpustila Mateju po njegovi prevari

»Kako si lahko to naredil?« sem siknila skozi solze, ko sem stala pred Matejem v najini majhni kuhinji v Šiški. Njegov pogled je bil prazen, roke so mu visele ob telesu, kot da bi mu v trenutku izpuhnel ves zrak. »Nisem hotel… Ne vem, kaj se je zgodilo,« je šepetal, a njegove besede so mi zvenele kot izgovori. V tistem trenutku sem želela le izginiti, pobegniti iz stanovanja, iz Ljubljane, iz lastne kože.

Mateja sem spoznala na faksu, na Filozofski fakulteti, ko sem bila v drugem letniku. Nisem iskala ljubezni – pravzaprav sem se po razhodu s prejšnjim fantom zaklela, da bom nekaj časa sama. A Matej… Bil je drugačen. Njegov nasmeh je bil iskren, pogledi topli, znal je poslušati in me nasmejati tudi takrat, ko sem imela slab dan. Po nekaj mesecih sva že skupaj najemala garsonjero in sanjala o skupni prihodnosti. Nikoli si nisem mislila, da bo prav on tisti, ki mi bo zlomil srce.

Tistega večera sem po naključju videla sporočilo na njegovem telefonu. Nič posebnega – le nekaj vrstic, a dovolj, da sem začutila ledeno roko okoli srca. »Pogrešam te, komaj čakam, da te spet vidim.« Sprva sem si lagala, da gre za nesporazum. A ko sem ga soočila, ni več mogel skrivati resnice. Priznal je – bil je z drugo.

Nisem kričala. Nisem ga udarila. Samo sedla sem na kavč in jokala. V meni se je prepletal bes, žalost in občutek popolne nemoči. Vse najine skupne slike na steni so me gledale kot opomin na to, kako hitro se lahko vse sesuje.

Naslednje jutro sem poklicala mamo. »Pridi domov,« je rekla brez obsojanja v glasu. »Vse boš povedala kasneje.« Ko sem prispela v domačo hišo v Domžalah, me je že čakala s toplim čajem in objemom. Oče ni rekel ničesar, le stisnil mi je ramo in odšel na vrt. Moja mlajša sestra Anja pa me je gledala s tistim posebnim pogledom – mešanico skrbi in radovednosti.

Prve dni sem samo ležala v postelji in buljila v strop. Mama mi je prinašala hrano, Anja pa je vsak večer tiho sedla k meni in mi pustila čokolado na nočni omarici. Oče je vsak dan vprašal: »Kako si?« in čeprav nisem znala odgovoriti, sem vedela, da mu ni vseeno.

Po enem tednu je mama rekla: »Veš, vsak naredi napako. Tudi tvoj oče ni bil vedno popoln.« Pogledala sem jo presenečeno – nikoli nisem slišala o kakršnihkoli težavah med njima. »Pomembno je, ali znaš odpustiti. In ali si sploh želiš.«

Matej mi je pisal vsak dan. Najprej dolga opravičila, potem krajša sporočila: »Pogrešam te.« »Prosim, pogovoriva se.« Ignorirala sem ga. A nekega večera mi je Anja rekla: »A ne bi bilo lažje, če bi mu vsaj povedala, kako se počutiš?«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede o odpuščanju in Anjin nasvet. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov z Matejem – sprehodov po Rožniku, večerov ob gledanju slovenskih filmov, načrtovanja potovanja na morje… In potem še tistega občutka izdaje.

Naslednji dan sem mu napisala: »Pridi k meni domov. Pogovoriva se.« Prišel je že čez eno uro. Bil je bled in shujšan. Sedla sva na klop pred hišo.

»Zakaj?« sem vprašala naravnost.

»Ne vem… Bil sem neumen. Počutil sem se izgubljenega, ti si bila tako zaposlena s faksom in prakso… Hotel sem pozornost. Ni opravičila.«

Molčala sva dolgo časa. Potem sem rekla: »Ne vem, če ti lahko še kdaj zaupam.«

Matej je sklonil glavo: »Razumem. Samo hotel sem ti povedati, da te imam rad in da bi naredil vse, da popravim napako.«

Družina me je podpirala na vsakem koraku. Mama me je peljala na sprehode ob Kamniški Bistrici in mi pripovedovala o svojih mladostnih ljubeznih in razočaranjih. Oče me je peljal na kavo v center Domžal in mi rekel: »V življenju ni vedno vse črno-belo.« Anja pa me je prepričevala, naj grem ven s prijatelji in poskusim živeti naprej.

Po mesecu dni sem Mateju dovolila, da pride na obisk k nam domov. Moja mama ga je sprejela z nasmehom – presenetilo me je, kako topla je bila do njega kljub vsemu. Oče ga je pogledal strogo: »Upam, da veš, kaj si naredil moji hčerki.« Matej je samo prikimal.

Začela sva hoditi na dolge sprehode po okolici Domžal in se pogovarjala o vsem – o strahovih, pričakovanjih, bolečini. Prvič sem začutila, da me resnično posluša in razume. Ničesar ni skušal prikriti ali olepšati.

Najtežje mi je bilo odpustiti sebi – ker sem mu sploh dala drugo priložnost. Prijateljice so me svarile: »Enkrat prevara – vedno prevara!« A globoko v sebi sem vedela, da si želim poskusiti znova.

Počasi sva začela graditi novo zaupanje – majhnimi koraki. Vsak dan posebej. Matej se je trudil bolj kot kdajkoli prej – pomagal mi je pri učenju za izpite, kuhal večerje in mi pisal majhna ljubezenska sporočila.

Družina mi ni nikoli rekla: »Sama si kriva.« Vedno so bili tam zame – tudi takrat, ko nisem vedela več, kdo sploh sem brez Mateja.

Danes sva z Matejem še vedno skupaj. Ni lahko – vsak dan znova se učiva biti iskrena drug do drugega in ne bežati pred težavami. Včasih me še vedno preplavi dvom ali strah pred novo izdajo.

A ko pogledam nazaj, vem: brez podpore družine bi ostala ujeta v bolečini in zameri.

Se sploh lahko resnično odpusti? Ali pa brazgotine ostanejo za vedno? Kaj bi vi storili na mojem mestu?