Pogum za nov začetek: Kako me je ločitev naučila ljubiti sebe in svojo družino

»Alenka, a res misliš, da boš pri teh letih še našla srečo?« je skozi solze šepetala moja sestra Marjeta, ko sem ji tistega mrzlega novembrskega večera povedala, da zapuščam Borisa. V kuhinji je dišalo po sveže pečenem kruhu, a zrak je bil težak, skoraj neprebavljiv. Moje roke so se tresle, ko sem držala skodelico čaja. »Ne gre za srečo, Marjeta. Gre za to, da ne morem več živeti v laži,« sem ji odgovorila in pogledala skozi okno v temo.

Boris je bil vedno dober mož – vsaj tako so mislili vsi drugi. Priden, delaven, nikoli ni pil ali pretepal. A za štirimi stenami najine hiše je bila tišina glasnejša od vsakega prepira. Leta sva živela drug mimo drugega, kot dva tujca pod isto streho. Najina otroka, Tina in Marko, sta že odrasla in odšla vsak svojo pot. Ostala sva sama s praznino, ki je postajala vsak dan večja.

Najbolj me je bolelo to, da sem sama sebi lagala. Da sem se prepričevala, da je tako prav, da moram potrpeti – saj je to v Sloveniji še vedno nekakšna dolžnost žene. Ko sem prvič izgovorila besedo »ločitev«, sem imela občutek, kot da sem izdala celo svojo družino. Spomnim se pogovora z mamo:

»Alenka, kaj bodo pa ljudje rekli? Saj veš, kako je v naši vasi. Ločena ženska!«

»Mama, ne morem več. Ne morem več živeti brez ljubezni. Nočem biti zgolj senca same sebe.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede in Borisov molk. Ko sem mu povedala za svojo odločitev, ni rekel ničesar. Samo pogledal me je s tistim praznim pogledom in odšel v delavnico. Še danes ne vem, ali ga je bolj prizadela moja odločitev ali pa dejstvo, da bo moral sam prati svoje srajce.

Najhujše pa je bilo povedati Tini in Marku. Tina je bila vedno bolj čustvena, Marko pa racionalen. Povabila sem ju na kosilo v nedeljo. Sedeli smo za mizo in gledali v krožnike.

»Mama, kaj se dogaja?« je prva spregovorila Tina.

Globoko sem vdihnila. »Z očetom sva se odločila, da greva narazen.«

Tina je planila v jok. »Ampak zakaj zdaj? Saj sta že celo življenje skupaj!«

Marko je le skomignil z rameni: »Če misliš, da boš srečnejša … Ampak veš, da bo težko.«

V tistem trenutku sem se počutila kot najhujši zločinec. A hkrati sem vedela, da prvič po dolgem času diham s polnimi pljuči.

Prvi meseci po ločitvi so bili peklenski. Ljudje v mestu so šepetali za mojim hrbtom. V trgovini so me nekateri pozdravili z nekoliko preveč prijaznim nasmehom, drugi so se delali, da me ne poznajo več. Najbolj me je prizadelo, ko me je stara prijateljica Sonja povabila na kavo in mi rekla:

»Veš, Alenka, jaz tega ne bi nikoli zmogla. Raje bi potrpela.«

»Ampak zakaj bi morale ženske vedno potrpeti? Zakaj ne bi smele biti srečne?« sem ji odgovorila.

Začela sem znova odkrivati stvari, ki so me nekoč veselile. Vsako jutro sem hodila na sprehod ob reki s svojim psom Pikijem – edini prijatelj, ki me ni nikoli obsojal. V knjižnici sem začela voditi bralni krožek za upokojence in prvič po dolgih letih sem se smejala iz srca.

A tudi doma ni bilo vse rožnato. Tina mi dolgo ni mogla odpustiti. Nekega večera me je poklicala:

»Mama, veš koliko let si mi govorila, naj bom potrpežljiva v zvezi? Da moram vztrajati? Zdaj pa kar greš! Kako naj verjamem vase?«

Solze so mi polzele po licih. »Tina, tudi jaz sem se motila. Učila sem te po svojih najboljših močeh. A zdaj vem – bolje pozno kot nikoli.«

Počasi sva začeli graditi nov odnos – bolj iskren in odprt kot kdajkoli prej. Marko me je presenetil s svojo zrelostjo:

»Veš mama, občudujem te. Nisi si dovolila postati žrtev lastnega življenja.«

Sčasoma so ljudje v mestu utihnili ali pa so našli nove teme za opravljanje. Sama pri sebi pa sem začela čutiti mir – prvič po dolgih letih.

Nekega dne me je Boris poklical:

»Alenka … oprosti za vse.«

»Tudi ti meni oprosti.«

V tistem trenutku sem vedela: ločitev ni konec sveta. Je le nov začetek.

Danes sedim na klopci ob reki in gledam Pikija, kako veselo teka po travi. Tina in Marko prihajata na obisk pogosteje kot prej. Pogovarjamo se o stvareh, o katerih prej nismo nikoli upali spregovoriti.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi v tišini? Koliko nas še čaka na pogum za nov začetek?

Mogoče bo moja zgodba komu dala upanje ali vsaj moč za prvi korak.