Vsak mesec isti klic: Ali je družina res lahko tako sebična?

»Spet kliče tvoja mama,« rečem Blažu in mu podam telefon. Vem, kaj bo sledilo. Vedno je isti scenarij: komaj pride plača, že zvoni telefon. In vedno ista prošnja, zavita v lažno skrb: »Kako sta? Sta v redu? A bi lahko mogoče…«

Blaž se obrne stran, njegov obraz se zresni. »Živjo, mama… Ja, danes sem dobil plačo… Kaj pa je?«

Sedim na kavču in stiskam pest. Vem, da bo spet popustil. Vedno popusti. Njegova mama, gospa Marija, zna igrati na prave strune. »Veš, Blažek, zdaj so pa res težki časi… Oče je moral peljati avto na servis, pa še položnice so visoke… Saj veš, če bi lahko malo pomagal…«

Blaž me pogleda s tistim pogledom, ki ga poznam že leta. Pogled krivde in nemoči. »Seveda, mama. Koliko pa rabita?«

Ko odloži telefon, je tišina težka kot svinec. »Spet?« vprašam tiho.

»Saj veš, kako je… Ne morem ju pustiti na cedilu.«

»Ampak Blaž, midva imava tudi svoje stroške. Tudi midva bi rada šla kdaj na izlet ali si kaj privoščila!«

Zavzdihne in skomigne z rameni. »Saj bova že… Saj bo bolje.«

Ampak ni bolje. Nikoli ni bolje. Vsak mesec ista zgodba. Ko sem bila mlajša, sem verjela v moč družine. Moji starši so mi vedno govorili: »Družina je vse.« Ampak zdaj se sprašujem – ali je družina res lahko tako sebična?

Ko sem spoznala Blaža, sem bila navdušena nad njegovo toplino in prijaznostjo. Bil je tisti fant iz sosednje vasi, ki je vedno pomagal starejšim sosedom nositi drva ali popravljati ograjo. Njegova mama ga je vzgajala v duhu žrtvovanja za druge. A zdaj vidim, da to ni vedno dobro.

Prvič sem opazila vzorec že na začetku najine zveze. Ko sva šla prvič skupaj na morje – moj prvi dopust po dolgem času – je tik pred odhodom zazvonil telefon. »Blažek, a bi lahko pustil nekaj denarja doma? Za vsak slučaj…« In pustil je. Polovico najinega dopusta sva preživela s prazno denarnico.

Po poroki se je vse samo še stopnjevalo. Vsaka večja odločitev – nakup avta, prenova stanovanja, celo načrtovanje otroka – je bila prepletena z vprašanjem: »Kaj pa bova rekla tvojima staršema? Kaj če bosta spet kaj potrebovala?«

Moja mama mi je nekoč rekla: »Če boš dovolila, te bodo pohodili.« Takrat sem se smejala in si mislila, da pretirava. Zdaj pa jo vedno bolj razumem.

Najhuje je bilo lani decembra. Z Blažem sva končno privarčevala dovolj za novo pralni stroj. Stari je že puščal vodo in vsak teden sem molila, da še zdrži do naslednje plače. Ko sva ga pripeljala domov in ga postavila v kopalnico, sem bila ponosna kot še nikoli.

Tisti večer pa – spet telefon. »Blažek, oče je padel po stopnicah in si zvil gleženj. Zdaj ne more delati in nimava za kurjavo… Saj veš, kako je…«

Blaž ni niti trenil z očesom. »Pridem jutri zjutraj in prinesem denar.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale besede: »Kaj pa midva? Kdaj bova midva na vrsti?«

Naslednji dan sem gledala skozi okno, ko se je Blaž vračal domov brez nasmeha in brez denarja v žepu. Pralni stroj je stal v kopalnici kot opomin na vse najine neuresničene sanje.

Zadnje mesece sem začela opažati spremembe tudi pri sebi. Postajam zagrenjena, cinična. Vsakič ko zazvoni telefon in vidim ime njegove mame na zaslonu, me stisne pri srcu.

Včasih se prepirava zaradi tega. »Zakaj jim vedno daješ? Saj nista bolna ali na cesti! Tudi midva potrebujeva nekaj zase!«

Blaž me pogleda z žalostjo v očeh: »Ne razumeš… Oni so me vzgojili, dali so mi vse… Kako naj jim rečem ne?«

»Ampak zdaj si ti odrasel! Tudi midva imava pravico do svojega življenja!«

Včasih se počutim kot tretje kolo v lastnem zakonu. Njegova starša sta vedno nekje v ozadju – kot senca nad najinimi načrti.

Pred dvema tednoma sem prvič resno razmišljala o tem, da bi jima povedala svoje mnenje. Sedela sem v kuhinji in poslušala Blaža, kako spet obljublja pomoč po telefonu.

Ko je odložil slušalko, sem rekla: »Dovolj imam tega. Če ne boš ti povedal, bom jaz.«

Pogledal me je prestrašeno: »Prosim te, ne delaj tega… Saj veš, kakšna je mama… Če ji rečeš kaj narobe, bo užaljena za celo leto.«

»Mogoče pa mora biti užaljena! Mogoče pa mora nekdo končno povedati resnico!«

Tisti večer nisva govorila drug z drugim. Spala sva vsak na svoji strani postelje.

Naslednji dan me je poklicala moja sestra Petra. »A si v redu? Slišala sem od mame, da si bila zadnje čase malo na robu.«

Razjokala sem se po telefonu: »Ne vem več, koliko časa bom še zdržala… Vsak mesec ista zgodba… Vsi samo jemljejo od naju… Kdaj bova midva lahko živela za sebe?«

Petra me je poslušala in potem rekla nekaj, kar mi še zdaj odzvanja v glavi: »Veš kaj? Če ne boš ti postavila meje, jih ne bo nihče.«

Tisto noč sem dolgo razmišljala o njenih besedah. Mogoče ima prav. Mogoče moram biti jaz tista slaba snaha, tista brez srca – čeprav vem, da to ni resnica.

Danes zvečer spet sedim na kavču in gledam Blaža, ki tipka SMS svoji mami: »Danes ne morem pomagati.« Njegove roke se tresejo.

Pogledam ga in tiho rečem: »Blaž… Midva sva zdaj družina. Najina družina mora biti na prvem mestu.«

On pokima in prvič po dolgem času vidim v njegovih očeh olajšanje.

Se vprašam – koliko ljudi po Sloveniji živi isto zgodbo kot midva? Koliko jih vsak mesec čuti krivdo in nemoč pred lastnimi starši? Kdaj bomo končno rekli dovolj?