Moj mož, njegov denar in moj zapor: Zgodba o zakonu brez svobode

»Kam pa misliš, da greš?« Markov glas je odmeval po hodniku, ko sem v rokah držala levo torbico in v njej nekaj drobiža. »V trgovino, saj veš, zmanjkalo nam je mleka,« sem tiho odgovorila, a v sebi sem že čutila tisti znani cmok v grlu. Vedno je bilo isto – vsak moj korak je moral biti odobren, vsak evro preštet. Že dvanajst let živim v tem stanovanju v Šiški, a se počutim bolj kot zapornica kot žena.

Ko sem spoznala Marka na tisti zabavi pri prijateljici Tini, sem bila prepričana, da je on tisti pravi. Bil je šarmanten, duhovit, znal je poslušati. Vse prijateljice so mi zavidale. A že kmalu po poroki so se začele majhne spremembe. Najprej so bile to opazke o moji obleki: »A misliš res tako ven?« Potem so sledila vprašanja o tem, kje sem bila, s kom sem govorila, zakaj sem tako dolgo v trgovini. Najhuje pa je bilo, ko sem ostala brez službe – takrat je Marko prevzel popoln nadzor nad denarjem.

»Saj veš, da zdaj jaz skrbim za vse. Ti pa bodi doma z otroki,« je rekel z nasmeškom, ki me je vedno bolj dušil. Vsak mesec mi je dal nekaj gotovine za hrano in položnice. Če sem hotela kaj zase – novo majico ali kavo s prijateljico – sem morala prositi. In vedno je sledilo zasliševanje: »Zakaj pa to rabiš? Saj imaš dovolj.«

Otroka, Neža in Luka, sta bila moja edina svetla točka. Zaradi njiju sem vztrajala. Ko sta bila majhna, sem si govorila: »Saj bo bolje. Ko bosta večja, bom lažje šla.« A leta so minevala in jaz sem se vedno bolj izgubljala. Moje prijateljice so počasi izginile iz mojega življenja – Marko ni maral obiskov in vedno je našel razlog, da jih odslovi ali užali. Moja mama mi je enkrat rekla: »Ana, ne moreš živeti kot ptica v kletki.« A jaz sem se bala – kako naj sama preživim otroke? Kje bom našla službo po toliko letih doma?

Najhuje je bilo tistih nekaj dni pred plačilom položnic. Marko je sedel za mizo s kupom računov in kalkulatorjem. »Poglej, Ana, spet si preveč porabila za hrano! Saj nisi edina v tej hiši!« Njegove besede so bile kot udarci. Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da me otroka ne bi slišala.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane. V meni se je nabiral obup. Takrat se mi je pridružila Neža. »Mami, zakaj si vedno žalostna?« me je vprašala s tistimi velikimi očmi. Nisem znala odgovoriti. Samo objela sem jo in ji zašepetala: »Vse bo v redu.« A nisem več verjela svojim besedam.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale Markove besede: »Brez mene si nič! Kdo te bo sploh hotel zaposliti?« In potem Nežin glas: »Zakaj si žalostna?« Prvič po dolgem času sem pomislila: Kaj pa če bi šla? Kaj če bi poskusila najti delo? Kaj če bi bila srečna?

Naslednji dan sem med pospravljanjem našla staro diplomo iz ekonomije. Pogladila sem jo in začutila tisto pozabljeno iskrico ponosa. Še isti večer sem na skrivaj odprla računalnik in začela iskati oglase za delo. Srce mi je razbijalo kot noro – kaj če me Marko zaloti? A hkrati sem čutila upanje.

Čez nekaj dni sem dobila povabilo na razgovor za delo v računovodskem servisu v centru mesta. Ko sem Marku povedala, da grem na razgovor, se je zasmejal: »Ti? Po toliko letih doma? Saj ne znaš več nič!« Njegove besede so me zabolele, a nisem popustila.

Na razgovoru sem bila živčna kot še nikoli. Roke so se mi tresle, a ko me je gospa Marjeta vprašala o mojih izkušnjah in znanju, sem začutila tisto staro Ano – Ano, ki zna in zmore. Ko sem dobila službo za polovični delovni čas, sem prvič po dolgih letih jokala od sreče.

Marko ni bil navdušen. »Zdaj boš pa še manj doma! Kdo bo skrbel za otroke?« A otroka sta bila ponosna name. Neža mi je narisala risbico: »Moja mama je pogumna.« Luka me je objel in rekel: »Mami, zdaj boš srečna.«

A boj se ni končal. Marko je postal še bolj siten in nadzorujoč. Vsak dan me je zasliševal: »Kje si bila? S kom si govorila? Koliko si zaslužila?« Enkrat mi je celo prebrskal torbico in našel plačilno listo. »Tole boš dala meni! Saj jaz skrbim za družino!« Takrat sem prvič zakričala nanj: »Dovolj imam! To je moj denar! Tudi jaz nekaj veljam!«

Tisto noč sem spakirala nekaj oblek zase in za otroke ter poklicala svojo mamo. »Pridi po nas, prosim.« Ko smo sedeli v njenem avtu pred blokom, sem prvič po dvanajstih letih globoko zadihala.

Življenje pri mami ni bilo lahko – majhno stanovanje v Mostah, malo denarja, veliko skrbi. A prvič po dolgem času sem bila svobodna. Počasi sem gradila novo življenje – služba, otroka v šoli, nekaj starih prijateljic se mi je oglasilo nazaj.

Včasih ponoči še vedno sanjam Markov glas: »Brez mene si nič!« A zdaj vem – nisem nič manj vredna brez njega. Sem Ana in zmorem sama.

Se kdaj vprašate, koliko žensk okoli nas živi v takšnem nevidnem zaporu? Koliko nas še čaka na pogum za prvi korak?