Ko ti vzamejo vnuke: Zgodba babice Marije iz Škofje Loke

»Ne moreš jih več videvati, Marija! Dovolj je bilo!« je kričala Petra, moja snaha, medtem ko so ji po licih tekle solze. Stala sem v kuhinji, roke so se mi tresle, v prsih pa je tlelo nekaj težkega in neizrekljivega. Vnuka, Tine in Zala, sta stala za njo, njune oči so bile široke in prestrašene. Petra je pograbila njune jakne in jih skoraj odvlekla skozi vrata. Vrata so se zaloputnila tako močno, da so se v omari zatresle skodelice. Ostala sem sama, v hiši, ki je še pred nekaj minutami dišala po sveže pečenih piškotih in otroškem smehu.

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Petrine besede: »Ti si vedno vse vedela bolje. Nikoli nisi spoštovala mojih meja!« Spraševala sem se, ali je res tako. Sem res tista zoprna tašča, o kateri govorijo v vseh slovenskih vicih? Saj sem le želela pomagati. Ko sta sin Matej in Petra pred leti kupila stanovanje v Škofji Loki, sem jima vsak teden nosila domačo zelenjavo in pecivo. Ko sta bila otroka bolna, sem jih čuvala, da sta lahko šla v službo. Nikoli nisem pričakovala hvaležnosti, le toplo besedo ali objem.

A zadnje leto je bilo drugače. Petra je postajala vse bolj napeta. Vsaka malenkost jo je zmotila – če sem Tinetu dala čokolado brez vprašanja, če sem Zali spletla kite po svoje, če sem predlagala, naj gredo otroci k meni na počitnice. Matej je bil vedno tiho, kot da ga ni. Ko sem ga vprašala, kaj se dogaja, je samo zamomljal: »Pusti zdaj, mama.«

Tistega dne pa je počilo. Petra je prišla po otroke prej kot običajno in me zalotila, kako Tinetu pomagam pri domači nalogi. »Saj ima svojo mamo!« je siknila. Poskušala sem ji razložiti, da mu samo pomagam z matematiko, ker ima težave z deljenjem. A ni hotela slišati. »Vmešavaš se v vse! Nikoli ne upoštevaš mojih pravil!«

Ko so odšli, sem sedela na stolu in gledala v prazno. Hiša je bila nenadoma prevelika in prehladna. Vse igrače, ki sta jih pustila za sabo, so me gledale kot nemi očitki. Vzela sem Zalinega plišastega medvedka in ga stisnila k sebi. Po licih so mi polzele solze.

Naslednje dni sem zaman čakala na klic ali sporočilo. Mateju sem pisala večkrat: »Prosim, naj pridem vsaj na obisk?« Odgovora ni bilo. Soseda Jožica me je tolažila: »Saj bo minilo, veš kakšne so mlade mame danes.« A ni minilo.

Vsak dan sem šla na sprehod mimo njihovega bloka v upanju, da ju srečam na igrišču. Enkrat sem zagledala Zalo skozi okno – mahala sem ji, a Petra jo je hitro odmaknila stran. Počutila sem se kot tatica lastnega življenja.

Začela sem dvomiti vase. Sem res prestopila mejo? Je bila moja ljubezen preveč vsiljiva? Včasih smo bili vsi skupaj – praznovanja rojstnih dni, izleti na Bled, skupno pobiranje gob v Polhograjcih… Zdaj pa tišina.

Nekega večera me je poklicala sestra Silva iz Kranja: »Marija, ne moreš kar čakati! Pojdi do njih in jim povej, kako se počutiš.« A nisem imela poguma. Bala sem se še večje zavrnitve.

V cerkvi sem prižigala sveče za svoje vnuke in molila za spravo. Župnik Janez mi je rekel: »Včasih moramo pustiti čas času.« A čas ni prinašal olajšanja – le še več praznine.

Nekega dne sem prejela pismo iz Centra za socialno delo – Petra je vložila zahtevo za prepoved stikov z vnuki zaradi »neprimernega vmešavanja«. Srce mi je padlo v hlače. Poklicala sem Mateja: »Prosim te, povej mi vsaj zakaj?« Njegov glas je bil hladen: »Mama, pusti nas pri miru.«

Počutila sem se izdano – ne le od Petre, temveč tudi od lastnega sina. Kje je tista vez med materjo in sinom? Kje so vsi tisti trenutki iz otroštva, ko sem ga nosila na rokah skozi snežne zamete do šole? Zdaj pa me gleda kot tujko.

Začela sem obiskovati skupino za podporo starejšim v knjižnici. Tam sem spoznala Olgo in Franca – oba sta imela podobne zgodbe. Olga mi je rekla: »Včasih moraš sprejeti, da nisi več potrebna.« A jaz nisem želela sprejeti tega.

Pisala sem pismo Petri – dolgo pismo opravičila in prošnje za pogovor. Odgovora ni bilo. Pisala sem tudi Zali in Tinetu – narisala sem jima risbici in ju povabila na sladoled v staro slaščičarno pod gradom. Pisem nista nikoli prejela.

Vsak dan znova prebiram stare fotografije – Zala s prvim zobkom, Tine s kolesom brez pomožnih koleščkov… Vse te slike so zdaj le spomini na čas, ki ga morda nikoli več ne bo.

Včasih ponoči sanjam, da stojim pred njihovimi vrati in slišim otroški smeh znotraj. Ko potrkam, nihče ne odpre.

Zdaj sedim ob oknu in gledam v deževno popoldne nad Škofjo Loko. Sprašujem se: Je res narobe ljubiti preveč? Kje smo Slovenci izgubili tisto toplino med generacijami? Ali bom še kdaj slišala smeh svojih vnukov ali bom ostala le senca v njihovem spominu?