Ko tašča vodi tvoje življenje: Moj boj za svobodo in glas

»Ana, še enkrat te vprašam – ali misliš, da je pametno, da se vi dva zadolžita za takšno stanovanje? Saj veš, kako je danes s službami!« Taščin glas je rezal skozi kuhinjo kot nož skozi maslo. Sedela sem za mizo, roke sem imela sklenjene v naročju, pogled pa uprt v vzorec na prtu. Matej je stal ob oknu in gledal ven, kot da ga vse skupaj ne zadeva.

»Mami, midva bova že zmogla,« je rekel tiho, a brez pravega prepričanja.

»Zmogla? Z dvema minimalnima plačama? In če Ana ostane brez službe? Saj veš, kako je v tisti trgovini!«

V meni je vrelo. Hotela sem reči, da imam pogodbo za nedoločen čas, da nisem otrok, ki potrebuje dovoljenje za vsak korak. A besede so mi zastale v grlu. Vedno mi zastanejo, ko gre za njo. Ko sem pri devetnajstih rekla »da« Mateju, si nisem predstavljala, da bom še leta kasneje živela pod isto streho z njegovo mamo in očetom. Da bo vsak moj korak pod drobnogledom, vsaka odločitev predmet razprave.

Prve mesece sem še verjela, da bo bolje. Da bo tašča sprejela, da sem zdaj jaz Matejeva žena in da imava pravico do svojega življenja. A vsakič, ko sem hotela kaj spremeniti – od barve zaves do načina kuhanja – je sledil hladen pogled ali pasivno-agresiven komentar. »Pri nas pa tega nismo nikoli delali tako.«

Matej je bil med dvema ognjema. Včasih me je potolažil, drugič pa je le skomignil z rameni: »Veš, kakšna je mama.«

Najhuje je bilo ob nedeljah. Takrat se je v dnevni sobi zbrala vsa družina – Matejev brat Peter s svojo ženo Nino in njunima otrokoma. Peter je bil vedno zlati sin; Nina pa tista snaha, ki jo je tašča hvalila pred vsemi: »Nina zna speči potico, Nina ima vedno pospravljeno.« Jaz pa sem bila vedno tista »mlada«, ki še ne ve, kako se stvari streže.

Nekega večera sem sedela na postelji in gledala v strop. Matej je spal ob meni, jaz pa nisem mogla zaspati. V glavi so mi odmevale njene besede: »Če bi bila bolj pridna, bi si že kaj ustvarila.«

Naslednji dan sem šla v službo bolj izmučena kot kdajkoli prej. Šefica me je vprašala, če sem v redu. Samo prikimala sem. Kdo bi razumel? Vsi so rekli: »Saj imaš streho nad glavo, ne jamraj.« Ampak ni šlo za streho – šlo je za to, da nisem imela glasu. Da so vsi odločali namesto mene.

Ko sva z Matejem začela razmišljati o svojem stanovanju, sem prvič po dolgem času začutila upanje. Pogovarjala sva se o majhnem dvosobnem stanovanju v Šiški. Ni bilo veliko, a bilo bi najino. Ko sva povedala doma, se je začelo.

»Vi dva niste sposobna sami!« je kričala tašča.

»Mami, dovolj!« je prvič povzdignil glas Matej.

A ni pomagalo. Oče je molčal, Peter se je posmehljivo nasmihal. Nina mi je kasneje potiho rekla: »Jaz sem šla skozi isto. Samo potrpi.«

A jaz nisem več mogla potrpeti. Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom in gledala v nebo. Poklicala sem mamo.

»Pridi domov, Ana. Vedno boš imela prostor pri meni.«

Tisto noč sem spakirala kovček. Matej me je gledal z žalostjo v očeh.

»Greš?«

»Ne morem več. Ne morem živeti v hiši, kjer nimam glasu.«

Objel me je in rekel: »Bom prišel za tabo.« A vedela sem, da ne bo tako preprosto.

Pri mami sem prvič po letih spet zadihala s polnimi pljuči. Prvi teden sem samo spala in jokala. Mama mi je kuhala čaj in me pustila pri miru.

Počasi sem začela razmišljati o sebi – kdo sploh sem brez Mateja in njegove družine? Kaj si želim? Prijateljica Maja me je povabila na kavo in rekla: »Ana, končno si naredila nekaj zase.«

Matej me je klical vsak dan. Najprej je prosil, naj se vrnem. Potem je bil jezen: »Kako si mogla kar oditi?« Nazadnje pa žalosten: »Pogrešam te.«

Nisem vedela, kaj naj naredim. Ljubila sem ga – a nisem mogla več živeti tako.

Po dveh mesecih me je obiskal. Sedela sva na klopci pred blokom.

»Mama pravi, da si sebična.«

»Mogoče res sem. Ampak prvič v življenju mislim nase.«

Pogledal me je dolgo in tiho.

»Jaz… ne vem, če bom lahko šel proti njej.«

»Potem pa ne moreva biti skupaj.«

Tisti večer sem prvič po dolgem času začutila mir. Ni bilo lahko – srce me je bolelo kot še nikoli prej. A vedela sem, da moram izbrati sebe.

Danes živim sama v majhnem stanovanju v Mostah. Ni popolno – stene so tanke in sosedje glasni – a vsaj vem, da so vse odločitve moje.

Včasih se vprašam: Ali smo ženske v Sloveniji res še vedno tako ujeti med pričakovanja družine in lastne sanje? Koliko nas še vedno molči zaradi miru v hiši? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?