„Mama, zakaj me hočejo dati v dom?” – Babica Marija in boj za svojo družino

»Mama, zakaj me hočejo dati v dom?« je šepnila moja vnukinja Tjaša, ko sva sedeli na kavču v novem stanovanju. Njene besede so me zarezale globlje kot katerakoli bolezen ali bolečina v sklepih. Pogledala sem jo v njene velike, rjave oči, ki so bile polne skrbi in otroške nedolžnosti. V tistem trenutku sem vedela, da se je nekaj spremenilo – ne le v meni, temveč v naši družini.

Pred nekaj tedni smo se preselili iz stare hiše v Šiški v novo stanovanje na Viču. Moj sin Rok in njegova žena Petra sta bila navdušena nad sodobno kuhinjo in bližino vrtca za Tjašo. Jaz pa sem se počutila kot tujek. Moje roke so še vedno iskale stare lonce in dišave iz preteklosti, a tukaj so bile police prazne, vonj po sveži barvi pa me je spominjal na to, da nič več ni tako, kot je bilo.

»Mama, a boš danes skuhala govejo juho?« je vprašal Rok, ko je prišel iz službe. »Veš, Petra ima danes dolgo v službi, jaz pa imam še sestanek prek Zooma.«

»Seveda,« sem odgovorila in se trudila skriti tresenje v glasu. Vedela sem, da me potrebujejo – ali pa sem si to vsaj želela verjeti.

A tisti večer sem slišala pogovor iz dnevne sobe. Petra je tiho govorila: »Rok, ne zmorem več. Mama je ves čas doma, ničesar ne naredi prav. Tjaša je zmedena, jaz pa sem utrujena. Mogoče bi bilo res bolje, če bi razmislila o domu za ostarele.«

Srce mi je padlo v želodec. Nikoli si nisem mislila, da bom postala breme lastnim otrokom. Spomnila sem se časov, ko sem sama skrbela za svojo mamo – ni bilo lahko, a nikoli mi ni padlo na pamet, da bi jo dala v dom. Takrat so bile vrednote drugačne. Družina je držala skupaj.

Naslednje jutro sem skušala biti bolj koristna. Obrisala sem prah s polic, pripravila zajtrk in pospravila igrače. A Petra je le zavzdihnila: »Mama, prosim, ne premikaj mojih stvari. Vse imam po svoje urejeno.«

Tjaša je prišla k meni in me objela: »Babica, ti si najboljša. Ne pojdi nikamor.« Njene besede so bile kot balzam na rano.

A napetost med mano in Petro se je stopnjevala. Vsak moj korak je bil napačen – če sem kuhala, ji ni bilo prav; če nisem kuhala, je bila lačna; če sem pospravljala, sem bila vsiljiva; če nisem nič naredila, sem bila lena.

Nekega večera je Rok sedel poleg mene in rekel: »Mama, veš, da te imamo radi. Ampak Petra ima prav – vsi smo pod stresom. Mogoče bi ti res koristilo malo spremembe. V domu za ostarele imaš družbo svojih letnikov, aktivnosti … Saj veš.«

Solze so mi polzele po licih. »Rok, jaz nisem še pripravljena iti stran od vas. Tjaša me potrebuje … In vi tudi.«

»Mama …« Rok ni dokončal stavka. Pogledal je stran.

Tisto noč nisem spala. Spraševala sem se: Kje sem zgrešila? Sem res postala odveč? Včasih smo vsi živeli skupaj – tri generacije pod eno streho. Zdaj pa so stanovanja majhna, službe zahtevne, življenja hitra. Kje je prostor za babico?

Naslednji dan sem šla na sprehod do bližnjega parka. Tam sem srečala sosedo Olgo, ki je že leto dni v domu za ostarele na Poljanah.

»Marija! Kako si?«

»Ne vem več … Doma ni več doma.«

Olga me je prijela za roko: »Veš, ni tako slabo v domu. Imamo krožke, telovadbo … Ampak pogrešam vnuke. Nihče ne pride na obisk.«

Vrnila sem se domov še bolj zmedena. Tjaša me je čakala z risbico: »Babica in jaz na klopci.«

Tisti večer sem zbrala pogum in sedla za mizo s Petrom in Rokom.

»Prosim vaju – povejta mi naravnost: Sem res samo še breme?«

Petra je pogledala proč: »Marija … Saj veš, da te imamo radi. Ampak … preprosto ne zmorem več vsega sama.«

Rok je dodal: »Mama, mogoče bi lahko poskusili s pomočjo na domu? Socialna delavka pride pomagat …«

»Nočem tujcev v hiši!« sem vzkliknila.

Vsi smo utihnili.

Tiste dni sem veliko razmišljala o svojem življenju. O tem, kako sem kot mlada mama hodila peš iz Most do centra Ljubljane v službo in potem še domov kuhat kosilo za celo družino. O tem, kako sva z možem Francetom gradila hišo z lastnimi rokami. O tem, kako sva sanjala o tem, da bodo otroci vedno blizu.

Zdaj pa sedim v tujem stanovanju in čutim, da nimam več svojega mesta.

Nekega popoldneva me je obiskala hči Ana s svojim možem Bojanom iz Domžal.

»Mami, pridi k nama za vikend. Bojan bo spekel potico.«

Začutila sem toplino in hkrati žalost – zakaj moram biti razdeljena med otroke kot kakšna stvar?

V nedeljo smo šli skupaj na Rožnik. Med potjo mi je Ana tiho rekla: »Mami … Vem, da ti ni lahko. Ampak tudi mi smo utrujeni. Življenje ni več tako preprosto kot nekoč.«

Pogledala sem jo in rekla: »Ampak ljubezen do družine bi morala biti enaka.«

Zvečer sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane. V mislih sem se pogovarjala s pokojnim Francetom: »France, kaj naj naredim? Kako naj najdem svoje mesto v tej novi družini? Ali res pripadam še kam?«

Tjaša je prišla k meni in me tiho vprašala: »Babica, boš vedno tukaj?«

Objela sem jo in ji obljubila: »Vedno bom s tabo – čeprav mogoče ne vedno tukaj.«

Zdaj vsak dan iščem ravnotežje med tem, kar želim jaz in kar potrebuje moja družina. Včasih se vprašam: Ali smo res pozabili na pomen skupnosti? Je starost res samo še breme ali pa bi lahko bila priložnost za povezanost?

Kaj vi mislite – kam spada babica v sodobni slovenski družini? Je dom za ostarele rešitev ali poraz?