Ko vrata zaloputnejo: Izpoved ene snahe

»A si ti res mislila, da lahko tako govoriš z mojo mamo?« Matejev glas je tresel stene našega majhnega stanovanja v Šiški. Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele, v glavi pa mi je odmevalo, kako je Marija pred nekaj minutami zaloputnila vrata in odšla. Vse se je zgodilo tako hitro, a hkrati sem čutila, kot da sem ujeta v počasnem posnetku.

»Nisem ji nič rekla, kar ne bi bilo res,« sem poskušala zadržati solze. »Samo povedala sem ji, da bi bilo lepo, če bi prej poklicala, preden pride.«

Matej je zavzdihnil in se usedel za mizo. »Veš, kakšna je. Saj ni mislila nič slabega.«

A jaz sem vedela, da ni šlo le za današnji obisk. V meni se je nabiralo že leta. Odkar sva se z Matejem poročila, je Marija prihajala nenapovedano – s košarico domačih jajc ali s škatlo potice, a vedno tudi z neskončnimi nasveti in pripombami. Nikoli ni bila nesramna na glas, a vsaka njena beseda je bila kot droben kamenček v mojem čevlju.

»Ne morem več tega, Matej. Vsakič, ko pride, se počutim kot gostja v lastni kuhinji. Vse mora biti po njeno. Tudi danes – komaj sem prišla iz službe, še jakne nisem slekla, že mi je začela razlagati, kako bi morala drugače zlagati perilo in zakaj najina hči Neža preveč časa gleda risanke.«

Matej je molčal. Pogledal je skozi okno, kjer so se nad Rožnikom zbirali temni oblaki.

»Veš, da ji ni lahko odkar je oče umrl. Samo… pogreša nas.«

Zavila sem z očmi. »Pogreša tebe. Mene nikoli ni zares sprejela.«

V tistem trenutku sem zaslišala Nežo, ki je iz dnevne sobe tiho jokala. Šla sem do nje in jo objela. »Vse bo v redu, srček.«

A sama nisem verjela svojim besedam.

Ko sem se vrnila v kuhinjo, je Matej že tipkal po telefonu. »Pišem mami, naj pride jutri na kosilo. Da se pogovorimo kot odrasli.«

Zamrznila sem. »Ne želim si prepira pred Nežo.«

»Ne bo prepira. Samo… moramo si povedati stvari.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Marijine besede: »Pri nas doma smo vedno znali držati skupaj.« In Matejeva: »Saj veš, kakšna je.« Ampak ali res? Ali res moram biti vedno tista, ki požre ponos in molči?

Naslednji dan sem pripravljala kosilo z občutkom tesnobe v prsih. Vsak zvok na hodniku me je stresel. Ko so se vrata odprla in je Marija stopila noter – tokrat brez košarice – sem začutila napetost v zraku.

»Dober dan,« je rekla hladno.

»Dober dan,« sem odvrnila in pogledala stran.

Matej je povabil obe k mizi. Neža je sedela med nama in gledala iz enega obraza na drugega.

Marija je začela: »Nisem želela povzročiti težav. Samo… pogrešam vas. In rada bi pomagala.«

Zbrala sem pogum: »Vem, da želite najboljše za nas. Ampak potrebujem svoj prostor. Svoje načine. Ne želim se vsak dan počutiti kot da delam vse narobe.«

Marija je nekaj časa molčala. Potem pa: »Tudi jaz nisem imela lahke tašče. Ampak sem potrpela zaradi družine.«

»Mogoče pa ni prav, da ženske vedno samo potrpe in požiramo solze?« sem rekla tiho.

Matej je pogledal najprej mene, potem mamo.

»Mogoče bi morali vsi malo več poslušati drug drugega.«

Kosilo smo pojedli v tišini. Po njem je Marija vstala in rekla: »Bom šla zdaj. Pokličita me, če me bosta potrebovala.«

Ko so se vrata za njo zaprla – tokrat tiho – sem začutila olajšanje in hkrati praznino.

Tisti večer sva z Matejem sedela na kavču.

»Veš… mogoče bi morala res postaviti meje. Ampak ne želim izgubiti stika z mamo.«

»Tudi jaz ne želim vojne. Samo… želim biti slišana.«

Objel me je in prvič po dolgem času sem začutila toplino med nama.

A v meni so ostala vprašanja: Zakaj morajo ženske vedno izbirati med lastno srečo in mirom v družini? Kdaj bomo znale reči dovolj – in ali nas bodo takrat naši najbližji sploh še razumeli?