Poletje, ki je raztrgalo našo družino: Bitka za meje v Portorožu

»Ne, Maja, letos ne bom več tiho!« sem si šepetala, ko sem zlagala brisače v potovalko. V dnevni sobi je odmeval glas moje tašče, gospe Marije, ki je že tretjič ta teden klicala, da preveri, če bomo pravočasno prispeli v Portorož. »Samo da ne bo kot lani,« sem si mislila in pogledala moža, Gregorja, ki je nemočno skomignil z rameni.

Lani smo se vrnili iz Portoroža izčrpani in skregani. Marija je vsak dan načrtovala izlete, kosila in celo večerne sprehode – vse po svojem okusu. Otroka sta jokala, ker sta hotela na plažo, Gregor je izgubljal živce, jaz pa sem bila tista, ki sem morala miriti vse. Ko smo prišli domov, sem tri dni jokala pod tušem. Obljubila sem si: nikoli več.

A zdaj stojim tu, s kovčkom v roki in s cmokom v grlu. Gregor me pogleda: »Maja, če ti ni do tega, lahko ostaneš doma.«

»In potem boš ti tisti slab sin? Ne, gremo vsi skupaj. Ampak letos… letos bom povedala svoje.«

Vožnja do Portoroža je bila napeta. Otroka sta se prepirala zaradi igrač, Gregor je molčal. Ko smo prispeli pred apartma, nas je Marija že čakala na balkonu. »Končno! Sem že mislila, da ste pozabili name!«

Prvi večer je minil v znamenju njenih navodil: »Jutri gremo na izlet v Piran, potem pa na kosilo k moji prijateljici Zdenki.« Otroka sta me pogledala s prosečimi očmi: »Mami, lahko gremo na plažo?«

»Marija, otroka bi rada na plažo…« sem previdno začela.

»Ah, saj bosta še cel teden na plaži! Zdaj pa naj spoznata malo kulture!«

V meni je vrelo. Gregor mi je pod mizo stisnil roko. »Pusti danes, jutri boš povedala svoje.«

Naslednje jutro sem vstala zgodaj in šla na sprehod ob morju. V glavi sem premlevala besede: »Marija, letos bomo mi odločali o svojem času.« A ko sem se vrnila v apartma, je že dišalo po kavi in Marija je razlagala otrokom zgodbe iz svojega otroštva.

»Maja, pridi! Ravno pripovedujem o tem, kako sem kot otrok plavala do Bernardina!«

Otroka sta bila navdušena. Spet sem popustila.

Dnevi so minevali v istem ritmu: Marijini načrti, moji poskusi pogovora in vedno znova občutek krivde. Ko sem končno zbrala pogum in rekla: »Marija, letos bi radi sami izbirali aktivnosti,« me je pogledala kot bi jo udarila.

»Aha… Torej vam ni všeč z mano? Sem preveč? Samo želela sem pomagati… Saj veste, da ste mi vse na svetu.«

Gregor je zavzdihnil: »Mami, Maja ima prav. Tudi mi potrebujemo svoj čas.«

Marija se je obrnila stran in šla ven. Tisti večer ni prišla na večerjo. Otroka sta spraševala: »Je babi jezna?«

V meni se je mešal občutek olajšanja in krivde. Gregor me je objel: »Nisi nič narobe naredila.«

Naslednji dan smo šli sami na plažo. Otroka sta bila srečna, jaz pa sem prvič po dolgem času zadihala s polnimi pljuči. A ko smo se vrnili v apartma, nas je pričakala tišina. Marija ni spregovorila z mano cel dan.

Zvečer sem jo našla na balkonu. Tiho je jokala.

»Marija… nisem želela, da se počutite izključeno. Samo… potrebujem svoj prostor.«

Pogledala me je skozi solze: »Vse življenje sem bila sama. Ko ste vi prišli v družino, sem prvič začutila toplino. Zdaj pa imam občutek, da vas izgubljam.«

Sedla sem poleg nje in jo prijela za roko: »Ne izgubljate nas. Samo… tudi jaz želim biti slišana.«

Tisto noč nisem spala. Premlevala sem vse pogovore z Marijo – kako pogosto sem popuščala zaradi miru v hiši. Kolikokrat sem požrla besede samo zato, da ne bi bilo konflikta.

Zadnji dan dopusta smo sedeli skupaj na terasi in prvič brez načrtov za naslednji dan. Marija je tiho rekla: »Maja… hvala, ker si mi povedala resnico. Mogoče res preveč nadzorujem.«

Objeli sva se. Otroka sta pritekla do naju in skupaj smo gledali sončni zahod nad morjem.

Ko smo se vračali domov, sem Gregorju rekla: »Misliš, da bo zdaj drugače? Ali lahko res postavimo meje in ostanemo družina?«

Včasih se vprašam – zakaj so družinske vezi tako zapletene? Ali lahko sploh kdaj najdemo ravnovesje med tem, kar potrebujemo mi in kar pričakujejo drugi?