Hiša, ki je razklala našo družino: Moja zgodba o krivici in bolečini

»Ne morem verjeti, da ste to res storili!« sem skoraj zakričala, ko sem stala v dnevni sobi, kjer so še vedno viseli porumenele slike moževih staršev. Moj mož, Matej, je nemočno sedel na kavču, oči so mu begale po tleh. Njegova mama, gospa Marija, je mirno sedela za mizo in si popravljala rob prta, kot da je vse skupaj le še ena izmed vsakdanjih družinskih razprav.

»Tako smo se odločili,« je rekla hladno. »Hiša bo pripadala Nini. Saj veš, ona je še mlada, ti pa imata svoje življenje.«

V meni je vrelo. Leta sem vlagala v to hišo – odkar sva se z Matejem preselila k njegovim staršem v Škofjo Loko, sem vsak evro prihranila za obnovo. Skupaj sva prepleskala sobe, zamenjala okna, celo vrt sem urejala z lastnimi rokami. Ko sem predlagala, da bi si ustvarila nekaj svojega, so me vedno prepričali: »Saj bo vse tvoje, ko naju ne bo več.«

A zdaj je bilo vse drugače. Hiša, ki sem jo imela za dom, je bila nenadoma le še spomin na prevaro.

Matej je tiho rekel: »Mami, a res misliš, da je to pošteno? Saj veš, koliko sva vložila…«

Marija ga je prekinila: »Nina nima nikogar. Ti imaš ženo in službo. Saj vama nič ne manjka.«

Nina je stala v kotu in gledala v tla. Nikoli nisva bili blizu – vedno sem čutila, da me gleda kot vsiljivko. Zdaj pa je bila ona tista, ki bo dobila vse.

Tisto noč nisem spala. Matej je skušal biti močan, a sem videla, kako ga boli. Njegov oče, gospod Franc, je bil vedno tih možakar. Ko sem ga naslednji dan vprašala za mnenje, je le zamomljal: »Tako je prav. Nina potrebuje varnost.«

V službi sem bila odsotna. Moje sodelavke so opazile mojo žalost. »Kaj pa je narobe?« me je vprašala Petra med malico.

»Ne morem več živeti z njimi. Počutim se izdano. Vse sva dala za to hišo, zdaj pa nama jo vzamejo izpod rok.«

Petra me je prijazno pogledala: »Veš, pri nas doma je bilo isto. Ko je šlo za dedovanje, so maske padle. Ampak ne dovoli jim, da ti vzamejo mir.«

A kako naj bi našla mir? Vsak kotiček hiše me je spominjal na krivico. Ko sem zalivala rože na okenski polici, sem se spomnila vseh večerov, ko sva z Matejem sanjala o prihodnosti tukaj – o otrocih, o vrtu polnem vrtnic.

Nekega popoldneva sem zbrala pogum in šla do Nine.

»Nina, ali ti ni nerodno? Veš, koliko sva vložila v to hišo? Kako lahko sprejmeš nekaj, kar nama pripada?«

Nina je zardela in se skoraj zjokala: »Jaz nisem ničesar zahtevala! Mama in oče sta tako odločila… Saj veš, da nimam nikogar drugega.«

»Tudi midva nimava nikogar drugega!« sem ji zabrusila in odšla ven.

Matej je bil vedno med dvema ognjema. Ni hotel prizadeti staršev, a ni mogel gledati moje bolečine. Nekega večera mi je rekel: »Mogoče bi morala začeti znova. Najti svoj dom.«

»In vse pustiti za sabo? Vse ure dela? Vse sanje?«

»Sanje niso vezane na zidove,« mi je tiho odgovoril.

A jaz nisem mogla kar tako odpustiti. V meni se je nabirala grenkoba. Prijateljice so mi svetovale naj grem do odvetnika – a Matej ni hotel tožiti svojih staršev.

Dnevi so minevali v tišini in napetosti. Hiša ni bila več dom – bila je polje bitke.

Nekega dne sem spakirala kovček in rekla Mateju: »Ne morem več tukaj živeti. Pridi z mano ali ostani – odločitev je tvoja.«

Matej me je objel in rekel: »Ti si moj dom.«

Preselila sva se v majhno najemniško stanovanje v Kranju. Nič ni bilo najino – stene so bile gole, pohištvo rabljeno. A prvič po dolgem času sem lahko zadihala.

Stiki z njegovo družino so zamrli. Marija mi ni nikoli odpustila – niti jaz njej ne. Nina mi piše le redko; pravi, da ji ni lahko.

Včasih ponoči sanjam o stari hiši – o vrtu in vonju po sveže pokošeni travi. Sprašujem se: ali smo res morali izgubiti drug drugega zaradi nekaj zidov? Ali smo Slovenci res tako navezani na hiše in zemljo, da pozabimo na ljubezen?

Morda bo čas zacelil rane. A danes še vedno boli.

Se tudi vam zdi, da dediščina pogosto razdeli družine bolj kot karkoli drugega? Bi vi odpustili ali bi se borili do konca?