Ko enakost potrka na vrata: Zgodba iz kuhinje družine Novak

»Tomaž! Kaj pa delaš?« sem skoraj zakričala iz dnevne sobe, ko sem zaslišala ropotanje iz kuhinje. V moji glavi so se odvijali prizori razbitih krožnikov in polite juhe po tleh. Ko sem vstopila, sem zagledala svojega sina, kako s predpasnikom okrog pasu pomiva posodo, Ana pa je sedela za mizo in brala časopis.

»Mama, danes je moja vrsta za posodo,« je rekel Tomaž in se mi nasmehnil. Ana je dvignila pogled in dodala: »Pri nas deliva vse. Tudi gospodinjska opravila.«

Stala sem tam kot kip. V naši hiši je bilo od nekdaj jasno: ženske kuhamo, moški popravljajo stvari. Tako me je učila mama, tako sem učila svojo hčerko Petro. A zdaj je Ana v našo družino prinesla nekaj novega – nekaj, kar me je hkrati jezilo in strašilo.

Tistega večera sem dolgo razmišljala. Spomnila sem se svojih mladih let, ko sem bila sama z dvema otrokoma, ker je mož Franci delal v Avstriji. Vse je bilo na meni – služba, otroci, hiša. Nihče ni vprašal, ali mi je težko. Nihče ni pomislil, da bi lahko kdo drug posesal ali skuhal kosilo. Bila sem utrujena, a ponosna. Preživela sem.

A zdaj gledam Ano in Tomaža in se sprašujem: ali sem jaz živela narobe? Je bila moja žrtev zaman? Ali pa so oni preprosto razvajeni?

Naslednji teden smo imeli družinsko kosilo. Petra je že na vhodu zavila z očmi: »Spet bo Ana pametovala o enakosti.« Moj mož Franci je tiho sedel za mizo in si natočil kozarec vina. Ko smo sedli, je Ana predlagala: »Kaj če bi danes vsak pripravil eno jed? Tako bo bolj zabavno.«

Petra je zavrnila: »Jaz ne znam kuhati. Vedno si ti kuhala, mama.«

Ana se ni pustila zmesti: »Nič hudega, lahko začneš z nečim preprostim. Tomaž bo pomagal.«

Franci je zamrmral: »Pri nas moški niso kuhali.«

V zraku je visela napetost. Ana pa ni odnehala. S Tomažem sta skupaj pripravila solato in spekla pito. Petra je pod Aninim vodstvom prvič v življenju naredila juho. Jaz sem sedela ob strani in opazovala.

Ko smo jedli, sem prvič po dolgem času začutila nekaj lahkotnosti. Nihče ni bil utrujen ali slabe volje. Po kosilu so vsi skupaj pospravili mizo – tudi Franci, čeprav je najprej godrnjal.

A zvečer me je Petra poklicala: »Mama, a ti ni čudno? Saj veš… da Ana vse vodi?«

»Ne vem, Petra, mogoče pa ima prav. Mogoče bi bilo meni lažje, če bi mi kdo kdaj pomagal.«

Petra je utihnila.

Naslednji teden sem šla na kavo k sosedi Mariji. Medtem ko sva pili turško kavo in gledali skozi okno na deževno Ljubljano, sem ji povedala o spremembah doma.

»Veš, Marija, Ana pravi, da mora biti vse enako – tudi pri gospodinjstvu. Jaz pa ne vem… Saj ni nič narobe, če ženska skuha kosilo?«

Marija me je pogledala: »Moj Jože še vedno misli, da je pomivanje posode žensko delo. Ampak jaz sem utrujena. Včasih si želim samo sesti in gledati televizijo.«

Tisti večer sem doma vprašala Francija: »A si kdaj pomislil, kako bi bilo meni lažje, če bi mi pomagal?«

Pogledal me je presenečeno: »Saj si vedno vse zmogla.«

»Ampak to še ne pomeni, da mi ni bilo težko.«

Naslednji dan me je presenetil – brez besed je posesal dnevno sobo.

Tomaž in Ana sta medtem načrtovala selitev v svoje stanovanje v Šiški. Pomagala sem jima pakirati škatle s krožniki in knjigami. Medtem ko sva z Ano zlagali knjige v škatlo, me je vprašala:

»Vas moti, da pri vas uvajam te spremembe?«

Zavzdihnila sem: »Ne vem… Malo me straši. Vse življenje sem verjela v eno resnico. Zdaj pa vidim, da mogoče obstaja še kakšna druga.«

Ana se mi je nasmehnila: »Ni lahko spreminjati navad. Ampak veste kaj? Tudi jaz se učim od vas – kako biti vztrajna in pogumna.«

Ko sta se odselila, sem nekaj dni čutila praznino. Hiša je bila tiha. A potem sem začela opažati spremembe tudi pri sebi – večkrat sem prosila Francija za pomoč in ni mi bilo več nerodno.

Nekega dne me je Petra poklicala: »Mama… danes sem prvič sama skuhala kosilo za otroke. In veš kaj? Ni bilo tako grozno.«

Zasmejala sem se: »Vidiš! Vsak se lahko nauči kaj novega.«

Danes gledam svojo družino in vidim spremembe – počasne, a vztrajne. Včasih še vedno pogrešam stare čase, ko so bile stvari jasne in znane. A hkrati čutim olajšanje – ker vem, da ni več vse na mojih ramenih.

Se tudi vi kdaj vprašate: zakaj bi moralo biti vse tako kot nekoč? Je res tako težko priznati, da si želimo pomoči – ali pa samo malo več enakosti?