Sam v hiši s tremi sobami: Moj poskus, da bi znova povezal družino

»A res misliš, da bo to pomagalo?« je vprašala moja hči Maja, ko sem ji po telefonu povedal, da bi rad, da se vsi skupaj preselijo k meni. Njena tišina na drugi strani je bila težja od vseh besed. V dnevni sobi sem sedel na starem kavču, ki je še vedno dišal po moji pokojni ženi Mariji. Vse je bilo tiho, razen tiktakanja ure in oddaljenega lajanja sosedovega psa.

Star sem 72 let. Hiša v Škofji Loki ima tri spalnice, a že leta poslušam le svoj odmev. Ko je Marija umrla pred petimi leti, so otroci še nekaj časa prihajali na obisk – Maja s svojo družino iz Ljubljane, sin Rok iz Kranja. Potem so obiski postali redkejši. Vedno so imeli izgovore: služba, šola, krožki, utrujenost. Najprej sem jih razumel. Potem sem začel pogrešati tudi njihove izgovore.

Zato sem se odločil: povabil jih bom, naj se preselijo k meni. Hiša je dovolj velika za vse. Maja ima dva otroka – Tino in Nejca – in moža Borisa. Rok je ločen in ima sina Žana, ki ga vidi vsak drugi vikend. Mislil sem si: mogoče bomo tako spet družina. Mogoče bom spet slišal smeh v kuhinji in prepire zaradi televizije.

Ko so prišli na obisk, sem jim to povedal. »Vem, da imate vsak svoje življenje, ampak… tukaj je prostor za vse. Ne želim več biti sam.«

Boris je pogledal skozi okno in rekel: »Veš, Viljem, Ljubljana je daleč. Otroci imajo šolo tam, jaz pa službo.«

Maja je stisnila ustnice. »Ati, saj veš, da te imamo radi. Ampak… ne vem, če bi to delovalo.«

Rok je bil tiho. Njegove oči so bile utrujene. »Jaz bi mogoče lahko… Ampak Žan ima mamo v Kranju.«

Tisti večer sem sedel v kuhinji in gledal v prazno skodelico kave. Spomnil sem se časov, ko smo vsi sedeli za mizo – Marija je kuhala govejo juho, otroka sta se prepirala zaradi zadnjega kosa kruha. Zdaj pa… Samo jaz in tišina.

Naslednji teden me je poklicala Maja. »Ati, pogovarjali smo se doma. Lahko bi prišli za kakšen vikend ali med počitnicami. Ampak preseliti se… Saj veš, ni tako preprosto.«

»Vem,« sem rekel in lagal. Nisem vedel. Zakaj ni preprosto? Zakaj ni prostora zame v njihovih življenjih?

V službi v knjižnici sem bil vedno nasmejan. Bralcem sem priporočal knjige, pomagal študentom najti gradivo za seminarske naloge. Tam sem bil nekdo – gospod Viljem, ki vse ve o knjigah. Doma pa… samo star človek v preveliki hiši.

Nekega dne me je obiskala soseda Anica. Prinesla mi je jabolčni zavitek in rekla: »Viljem, zakaj si tako žalosten? Saj imaš otroke.«

»Imam jih, ampak jih nimam,« sem odgovoril.

Anica je pokimala. »Vsi smo sami na svoj način.«

Začel sem razmišljati: mogoče sem preveč pričakoval. Mogoče otroci res ne morejo pustiti vsega zaradi mene. Ampak zakaj potem čutim takšno praznino? Zakaj me boli, ko vidim družine na sprehodu po trgu? Zakaj me boli, ko odprem hladilnik in notri ni ničesar razen starega sira in pol steklenice mleka?

Nekega večera me je poklical Rok. Bil je pijan. »Ata… oprosti, ker te ne obiskujem več. Vse gre narobe. Žan me ne mara več…«

»Ne govori neumnosti, Rok. Vsi imamo težke čase.«

»Ti si imel mamo… Jaz nimam nikogar.«

Tisti večer sem jokal. Prvič po Marijini smrti.

Naslednji dan sem šel v trgovino in kupil sestavine za govejo juho. Povabil sem vse na kosilo v nedeljo.

Prišli so vsi – Maja z družino, Rok in celo Žan. Hiša je bila polna glasov in vonja po juhi. Tina je igrala klavir v dnevni sobi, Nejc se je smejal Borisu zaradi njegovih šal.

Za trenutek sem začutil srečo.

A potem so vsi odšli domov – vsak v svojo smer. Ostal sem sam z umazano posodo in spomini.

Tisto noč nisem spal. Hodil sem po hiši in gledal slike na stenah – poročna slika z Marijo, otroka na maturantskem plesu, Tina kot dojenček v mojem naročju.

Zjutraj sem poklical Majo: »A misliš, da bi lahko večkrat prišli? Samo… da ne bi bil tako sam?«

»Ati… Saj veš, da te imamo radi. Ampak življenje je hitro.«

Hitro? Zame se vleče kot najdaljša zima.

Začel sem hoditi na sprehode po mestu. V parku sem srečal druge starejše ljudi – nekateri so bili sami kot jaz, drugi so imeli vnuke ob sebi.

Nekega dne mi je Anica predlagala: »Pridi v društvo upokojencev! Vsak četrtek igramo tarok.«

Sprejel sem povabilo. Prvič po dolgem času sem se smejal iz srca – ob šaljivih pripombah Franca in ob Aničinem godrnjanju nad slabimi kartami.

A domov sem se vedno vračal sam.

Nekega večera sem sedel na verandi in gledal v zvezde nad Lubnikom.

»Marija… ali si tudi ti kdaj čutila to praznino?« sem šepnil v noč.

Mogoče ni rešitev v tem, da napolnim hišo z ljudmi na silo. Mogoče moram sprejeti samoto kot del življenja – kot senco, ki pride zvečer in izgine z jutrom.

Ampak povejte mi vi: Je prav, da si želim več od svojih otrok? Ali pa bi moral biti hvaležen za tiste redke trenutke skupnosti? Kaj vi naredite s svojo prazno hišo in dolgimi večeri?