Ko sem se zaljubila v terapevta, ki naj bi rešil moj zakon
»To nima več smisla,« je rekel Marko, moj mož, z glasom, ki je bil bolj utrujen kot jezen. Vstal je s tistega starega usnjenega fotelja v terapevtski sobi, kjer sva že četrtič sedela nasproti drug drugega, med nama pa je bil gospod Andrej, najin terapevt. V roki sem stiskala mokro papirnato robček, oči so me pekle od solz in sramu. Marko je pogledal skozi okno, kjer so kaplje dežja polzele po steklu, in potem brez besed odkorakal ven. Vrata so se tiho zaprla za njim.
Za trenutek je bila tišina. Slišalo se je le moje plitvo dihanje. Gospod Andrej me je pogledal s tistimi toplimi, razumevajočimi očmi. »Želite ostati?« je vprašal tiho. Prikimala sem, čeprav nisem vedela, ali si to res želim ali pa samo ne zmorem vstati.
»Vas lahko vprašam nekaj osebnega?« sem izdavila. »Se vam kdaj zdi, da ste vi edini človek, ki vas resnično posluša?«
Za trenutek ni odgovoril. Potem pa je nežno rekel: »Včasih. Ampak to ni vedno dobro.«
Tisti večer sem se domov vrnila sama. Marko je pustil sporočilo na hladilniku: »Prespim pri mami.« V kuhinji je dišalo po ostankih kosila, ki ga nisem mogla pojesti. Otroka sta že spala. Usedla sem se na rob postelje in gledala v temo. V glavi mi je odzvanjal Andrejev glas – tako miren, tako drugačen od vsega hrupa v mojem življenju.
Naslednji dnevi so bili kot megla. Marko se mi je izogibal, otroka sta spraševala, kje je očka. V službi v računovodstvu sem bila kot robot – številke so bile edino, kar mi je še dajalo občutek nadzora.
Na naslednji terapiji sem bila sama. Andrej me je pričakal z nasmehom, ki me je zabolel globoko v prsih. »Kako ste?«
»Ne vem več, kdo sem,« sem priznala in prvič začutila olajšanje ob tem priznanju.
Pogovarjala sva se dolgo. O otroštvu v Kamniku, o tem, kako sem vedno morala biti močna zaradi očetovega alkoholizma in mamine večne žalosti. O tem, kako sem se poročila z Markom, ker je bil prvi, ki me ni poniževal. In zdaj – zdaj pa sva tu.
Nekega dne me je Marko pričakal doma. »A ti sploh še hočeš biti z mano?« me je vprašal brez ovinkarjenja.
»Ne vem več,« sem rekla iskreno. »Samo utrujena sem.«
»A imaš koga drugega?«
Zamolčala sem. Kako naj mu povem, da so moji občutki do Andreja nekaj povsem drugega? Da ni šlo za telesno privlačnost, ampak za občutek varnosti in topline? Da sem prvič po letih začutila, da sem vredna ljubezni?
Marko mi ni verjel. Začel je kričati in razbijati po kuhinji. Otroka sta jokala v sobi. Takrat sem vedela: to ni več dom.
Nekaj dni kasneje sem Andreju napisala elektronsko sporočilo: »Ne morem več ločiti svojih čustev do vas od terapije.« Odgovoril mi je šele naslednji dan: »Tudi jaz čutim nekaj posebnega do vas, ampak morava biti odgovorna.«
V meni se je prebudila mešanica upanja in groze. Kaj zdaj? Če bi kdo izvedel – sosedje v bloku bi me požrli z očmi, mama bi rekla: »Saj sem ti rekla, da nisi za zakon.« Otroka bi trpela zaradi mojih odločitev.
Nekega popoldneva me je poklicala mama: »Kaj se dogaja pri vas? Marko mi ni hotel nič povedati.«
»Ne vem več, kaj naj naredim, mami.«
»Saj si vedno bila preveč čustvena. Preveč sanjaš.«
Zvečer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. V glavi mi je odzvanjalo vprašanje: ali imam pravico do sreče? Ali pa moram vztrajati v zakonu zaradi otrok in zaradi tega, kar bodo rekli drugi?
Andrej mi je predlagal, da za nekaj časa prekinem terapijo pri njem in poiščem drugo pomoč. »Ne želim vam škodovati,« je rekel tiho.
Bila sem besna in hkrati hvaležna za njegovo poštenost. A srce me je bolelo kot še nikoli.
Marko se je izselil čez teden dni. Otroka sta jokala vsakič, ko sta ga videla le še ob vikendih. Jaz pa sem ostala sama s svojimi mislimi in praznim stanovanjem.
V službi so sodelavke šepetale za mojim hrbtom: »A si slišala? Marko jo je pustil.« Ena od njih mi je pod nos pomolila letak za skupino za samopomoč ločenih žensk.
Nekega večera sem Andreja srečala v trgovini na Viču. Najin pogled se je srečal med policami s testeninami. Samo prikimal mi je in šel naprej.
Doma sem jokala kot še nikoli. Vse maske so padle – nisem bila več močna hči alkoholika, ne zvesta žena ali popolna mama. Bila sem samo jaz – zlomljena ženska s preveč ljubezni na napačnih mestih.
Danes mineva leto dni od tiste zadnje terapije. Marko ima novo partnerko; otroka sta sprejela novo rutino. Jaz še vedno hodim na terapijo – tokrat k gospe Mojci na Poljansko cesto.
Včasih srečam Andreja na ulici ali v parku Tivoli. Nikoli ne rečeva ničesar posebnega – samo pogledava se in oba veva.
Vsak večer si zastavim isto vprašanje: Ali bi bilo drugače, če bi poslušala razum namesto srca? Ali pa si vsak od nas zasluži vsaj enkrat v življenju občutek prave ljubezni – tudi če pride ob napačnem času?