Ko starši pridejo živet k nam: Med ljubeznijo in lastnimi mejami

»Ne zmorem več,« sem šepnila v temo, medtem ko je Ema neutolažljivo jokala že tretjo uro zapored. Ura je bila tri zjutraj, oči so me pekle od solz in utrujenosti. Marko je spal v dnevni sobi, ker je moral zjutraj zgodaj v službo. V obupu sem segla po telefonu in poklicala mamo. »Mami, prosim, pridi. Ne vem več, kaj naj naredim.« Slišala sem njen zaskrbljen glas: »Pridem takoj, draga.«

Tisto noč je mama prišla v pižami in copatih, objela mene in Emo ter jo uspavala v nekaj minutah. Sedela sem na robu postelje in gledala, kako nežno boža mojo hčerko. V meni se je prepletalo olajšanje in sram – ali sem res tako slaba mama, da ne znam potolažiti lastnega otroka?

Naslednje jutro je mama ostala še na zajtrku. Marko je bil tiho, a sem videla, da mu ni najbolj prav. »Veš,« je rekel kasneje v kuhinji, »tvoja mama ima res dobre namene, ampak… Saj veš, da rabiva tudi midva malo zasebnosti.« Prikimala sem, a v sebi sem čutila hvaležnost do mame – brez nje bi bila popolnoma na tleh.

Tako se je začelo. Mama je prihajala skoraj vsak dan. Najprej samo za uro ali dve, potem je ostajala dlje. Prinašala je juho, likala perilo, včasih celo pospravila stanovanje. Oče je začel prihajati z njo – najprej samo na kavo, potem pa je prinesel še nekaj svojih knjig in jih postavil na našo knjižno polico.

»Veš,« mi je nekega dne rekla mama med kuhanjem kosila, »razmišljava, da bi se za kakšno leto preselila k vama. Tako bi ti lahko več pomagala z Emo, pa še midva bi imela malo družbe.«

Srce mi je padlo v hlače. Pogledala sem Marka; njegov obraz je bil kot kamen. »To bi bilo super za Emo,« je rekla mama navdušeno. »In za nas vse.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale Markove besede: »A res hočeš imeti starše ves čas doma? Kje pa bo potem najin mir?«

Naslednji teden sta starša začela prinašati škatle z oblačili in nekaj lončnic. Mama je že načrtovala preureditev dnevne sobe: »Tukaj bova midva spala, vi pa ostanete v spalnici.« Oče je tiho kadil na balkonu in gledal v daljavo.

Prvi teden skupnega življenja je minil v nekakšni megli. Mama je bila povsod – kuhala je, pospravljala, celo z Emo se je igrala bolj kot jaz. Oče je bral časopis in komentiral politiko: »Ta vlada nas bo še uničila!« Marko se je umikal v službo in na dolge sprehode s psom.

Nekega večera sem Marka našla sedečega v avtu pred blokom. »Ne morem več,« je rekel tiho. »To ni več najin dom.«

V meni se je nabralo toliko krivde in hkrati besa. Zakaj ne more biti vse preprosto? Zakaj ne morem biti hvaležna za pomoč? Zakaj imam občutek, da izgubljam sebe?

Mama me je naslednji dan vprašala: »Si v redu? Zdiš se mi utrujena.«

»Sem… Samo… Malo mi manjka prostora.«

Pogledala me je z žalostjo: »Samo pomagati želim.«

»Vem… Ampak… Ne vem več, kdo sem v tej hiši.«

Mama je utihnila. Oče pa je rekel: »Če nama ni dovoljeno biti tukaj, bova šla.«

Ema je začela jokati in mama jo je takoj vzela v naročje. Jaz pa sem stala tam – ujeta med dvema ognjema.

Zvečer sem poklicala prijateljico Tanjo: »Kaj naj naredim? Počutim se kot slaba hči in slaba žena.«

»Postavi meje!« mi je rekla odločno. »To ni sebičnost. To je nujno.«

A kako postaviti meje ljudem, ki so mi dali vse? Kako reči mami: dovolj je?

Naslednji dan sem zbrala pogum. Povabila sem vse v dnevno sobo.

»Moramo se pogovoriti. Hvaležna sem za vse, kar delata zame in za Emo. Ampak… Potrebujem svoj prostor. Potrebujem čas s svojo družino – samo z Markom in Emo.«

Mama je bila tiho. Oče se je obrnil stran.

»Ne želiva biti v napoto,« je rekla mama tiho.

»Nista v napoto… Samo… Potrebujem meje.«

Tisti večer sta starša spakirala nekaj stvari in odšla prespat k teti Mariji.

Stanovanje se mi je zdelo prazno in tiho kot še nikoli.

Marko me je objel: »Ponosen sem nate.«

A jaz sem jokala – od olajšanja in žalosti hkrati.

Danes pišem to zgodbo in se sprašujem: Ali smo Slovenci res tako slabi pri postavljanju meja? Zakaj nas tako boli reči ‚ne‘ tistim, ki jih imamo najraje? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?