Božični darovi in hladni pogledi: Moj boj za pravičnost v sestavljeni družini

»A res misliš, da je to pošteno?« je z ledenim glasom vprašala Mojca, ko sem položila darili pod smrečico. Njen pogled je bil oster kot rezilo, v njem pa sem prepoznala nekaj več kot le običajno nezadovoljstvo. V tistem trenutku sem vedela, da bo letošnji božič drugačen.

V naši dnevni sobi je dišalo po cimetu in sveže pečenih piškotih, a napetost je bila skoraj otipljiva. Moj sin Žiga je v kotu tiho sestavljal lego kocke, njegova polsestra Lara pa je s sklonjeno glavo brskala po telefonu. Mojca, partnerjeva bivša žena, je prišla po Laro, a je ostala dlje kot običajno – očitno je imela nekaj na srcu.

»Zakaj ima Žiga novo kolo, Lara pa samo knjigo?« je nadaljevala, zdaj že glasneje. »Se ti zdi to pravično?«

Zamrznila sem. V glavi so mi švigale misli: kako naj razložim, da sem Lari izbrala knjigo, ker si jo je želela? Da sem Žigi kupila kolo, ker ga potrebuje za pot v šolo? Da sem želela biti pravična, a hkrati upoštevati želje otrok? A v Mojčinih očeh so bile to le izgovori.

»Andreja, vedno si boljša do svojega sina. Lara to čuti. Vsi to vidimo!«

Bolelo me je. Ne zato, ker bi imela prav, ampak ker sem se trudila – resnično trudila – da bi bila dobra mačeha. A v sestavljeni družini so pravila drugačna. Vsaka odločitev ima posledice, vsaka malenkost lahko sproži plaz.

Moj partner Marko je poskušal umiriti situacijo: »Mojca, prosim… Andreja se trudi. Lara ima vse, kar potrebuje.«

A Mojca ni popustila. »Ne gre za stvari! Gre za občutek! Lara ni nikoli zares sprejeta tukaj.«

Lara je še bolj potonila vase. Pogledala me je s tistimi velikimi rjavimi očmi in prvič sem v njih videla nekaj, česar prej nisem – razočaranje.

Tisto noč nisem spala. V glavi sem premlevala vsak pogovor, vsak pogled, vsako odločitev zadnjih let. Spomnila sem se prvega srečanja z Laro – bila je plašna deklica z dolgimi kitami, ki se me je oklepala kot rešilne bilke. Takrat sem si obljubila, da bom zanjo najboljša mačeha na svetu.

A življenje ni pravljica. Vsakdanjik v Sloveniji ni lahek: služba v javni upravi mi jemlje energijo, Marko dela v izmenah v tovarni v Domžalah, denarja ni nikoli dovolj. Ko pride do praznikov, želim otrokom dati vsaj nekaj tiste topline in veselja, ki ju sama nisem imela kot otrok.

Naslednje jutro sem Laro peljala na sprehod ob Kamniški Bistrici. Hodili sva tiho, dokler ni nenadoma rekla: »Zakaj me ne maraš tako kot Žigo?«

Zastala sem. Srce mi je padlo v hlače.

»Lara… Saj veš, da te imam rada.«

»Ampak nikoli ni isto. Vedno si bolj prijazna do njega.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Kako naj razložim otroku, da ljubezen ni tekmovanje? Da se trudim po najboljših močeh? Da me strah pred napakami včasih ohromi?

Tisti dan sem prvič priznala sebi: mogoče res nisem bila dovolj pozorna na Laro. Mogoče sem prevečkrat izbrala lažjo pot – pustila Marku, da rešuje konflikte, ali pa se umaknila v tišino.

Ko sva se vrnili domov, sem sedla k Marku. »Morava nekaj spremeniti. Ne želim, da Lara odrašča z občutkom manjvrednosti.«

Marko me je pogledal utrujeno: »Vem. Ampak kaj lahko storiva?«

Začela sva iskati rešitve: več skupnega časa, pogovori brez telefonov, skupne večerje brez hitenja. Povabila sva Mojco na kavo – prvič po letih sva sedeli skupaj in govorili o otrocih kot dve odrasli ženski, ne kot tekmici.

Ni bilo lahko. Vsaka beseda je bila tehtana, vsak pogled poln nezaupanja. A počasi so se stvari začele premikati.

Lara je dobila svojo sobo – ne več le kotiček v Žigovi. Skupaj smo izbrali barvo sten in nove zavese. Za rojstni dan sem ji spekla torto po njenem okusu – čokoladno z malinami.

Žiga je začel deliti svoje igrače z njo in prvič sta skupaj gledala risanke brez prepirov.

A rane niso izginile čez noč. Še vedno so bili trenutki ljubosumja in tihe zamere. Vsakič ko sem kupovala darila ali načrtovala izlet, sem premlevala: ali bo to pravično? Ali bo kdo prizadet?

Nekega večera me je Lara objela in šepnila: »Hvala, ker si se potrudila.«

Takrat sem zajokala – prvič po dolgem času ne zaradi nemoči ali krivde, ampak zaradi olajšanja.

Danes vem: sestavljena družina ni nikoli popolna. Vedno bodo razpoke in neizrečene bolečine. A če si iskren in pripravljen poslušati tudi tisto, kar boli – lahko zgradiš nekaj novega.

Včasih se vprašam: Ali smo lahko kdaj res pravični do vseh otrok? Ali pa so naše najboljše namere vedno le kompromis med srcem in realnostjo?