Ali je res tako težko razumeti?

»A si spet kupila vse sama?« Matej stoji v kuhinji, z roko v žepu, medtem ko jaz že tretjič ta teden razporejam vrečke po pultu. V njih so mleko, kruh, jajca, sadje, nekaj mesa in tista mala čokolada, ki si jo privoščim za tolažbo. »Ja, Matej, spet jaz. Saj veš, da je hladilnik prazen, če ne grem jaz v trgovino.«

Zavzdihne in se usede za mizo. »Saj bom šel naslednjič,« zamomlja, a oba veva, da tega ne bo storil. V petih letih skupnega življenja je v trgovino šel mogoče trikrat. Enkrat po kruh, ker sem ga prosila. Enkrat po čaj, ker sem bila bolna. In enkrat po pivo zase. Vse ostalo je bilo na meni.

Včasih se vprašam, ali sploh opazi, koliko denarja gre vsak mesec za hrano. Plačujem s svojo kartico, računov nikoli ne pogleda. Ko pride do položnic za elektriko ali vodo, jih jaz poravnam in mu samo povem znesek. »Aha,« reče in se vrne k svojemu računalniku.

Moja mama mi je vedno govorila: »Petra, v partnerstvu moraš biti iskrena. Če te kaj moti, povej.« Ampak kako naj povem nekaj, kar bi moral sam razumeti? Saj nisem njegova mama! Sem njegova partnerka.

Nekega večera sediva na kavču. Gledava poročila. Govorijo o draginji in o tem, kako se ljudje odpovedujejo mesu in sadju. »Groza, a ne?« reče Matej in si v usta potisne jabolko – ki sem ga kupila jaz.

»Ja, groza je. Veš, da samo za hrano vsak mesec dam več kot 300 evrov?« ga vprašam.

Pogleda me kot da sem mu povedala nekaj popolnoma novega. »A res? Toliko? Saj pa ne jemo nič posebnega.«

»Matej, ti sploh veš, koliko stane kilogram mesa? Ali pa mleko?«

Zasmeje se. »Ne vem no… Saj veš, da nimam pojma o teh stvareh.«

In tu je težava. Ne gre za to, da bi bil skop. Gre za to, da sploh ne razmišlja o tem. Kot da so stvari v hladilniku tam same od sebe.

Tiste noči dolgo ne morem zaspati. V glavi premlevam vse najine pogovore o denarju – ali bolje rečeno: vse moje monologe. Spomnim se začetkov najine zveze, ko sva še vsak zase živela pri starših in sva si delila stroške za kino ali večerjo. Takrat je Matej vedno plačal polovico. Kdaj se je to spremenilo?

Naslednji dan v službi sodelavka Nina potoži: »Moj Marko je isti! Vse jaz kupujem!« Začudeno jo pogledam. »Resno? Sem mislila, da sem samo jaz taka budala.«

Nina zavije z očmi: »To je pri nas kar pogosto. Moja mama pravi, da so moški pač taki.«

Ampak zakaj bi morale biti ženske tiste, ki vse nosimo na svojih ramenih? Zakaj je samoumevno, da bom jaz tista, ki skrbi za gospodinjstvo?

Ko pridem domov, Mateja ni. Na mizi je listek: »Šel sem na pivo z Blažem.« V hladilniku ni ničesar razen jogurta in starega sira. Vzamem telefon in mu napišem sporočilo: »Lahko greš jutri ti po nakupih? Potrebujemo vse.«

Odgovori šele čez dve uri: »Seveda.«

Naslednji dan pride domov z dvema vrečkama iz diskonta. Notri so pivo, čips in zamrznjena pica. Pogledam ga in mi gre na jok.

»Matej… To ni hrana za teden dni!«

Zasmeje se: »Pa saj si rekla, naj grem po nakupih.«

»Ampak potrebujemo osnovne stvari! Mleko! Kruh! Sadje!«

Zamrmra nekaj nerazumljivega in odide v sobo.

Tisto noč sedim sama v kuhinji in gledam v prazne police. Sprašujem se: ali sem res preveč zahtevna? Ali pa samo želim osnovno pravičnost?

Naslednji teden se odločim za pogovor. Ko pride domov iz službe, ga pričakam v kuhinji.

»Matej, morava se pogovoriti.«

Pogleda me zaskrbljeno: »Kaj je narobe?«

»Ne morem več vsega nositi sama. Vsak mesec dam ogromno denarja za hrano in položnice. Želim si, da bi tudi ti prispeval svoj delež.«

Zamolklo prikima: »Nisem vedel, da te to tako moti.«

»Motilo me je že dolgo časa. Ampak upala sem, da boš sam opazil.«

Nekaj trenutkov molči. Potem reče: »Lahko mi napišeš seznam stvari in zneske? Da bom vedel.«

V meni vre jeza in žalost hkrati. Zakaj moram jaz vse načrtovati? Zakaj ne more sam prevzeti odgovornosti?

Naslednje dni res prinese domov nekaj stvari s seznama – a še vedno večino kupim jaz. Ko pride do položnic, mi enkrat nakaže polovico zneska na račun – potem pa spet pozabi.

Za vikend gremo k mojim staršem na kosilo. Mama me vpraša: »Kako sta kaj?« Samo skomignem z rameni.

Oče me pogleda: »Petra, če te kaj moti, povej na glas.«

»Saj sem povedala… Ampak imam občutek, da govorim steni.«

Mama me objame: »Nisi sama. Veliko žensk ima te težave.«

Ko se peljeva domov, Matej molči. Vem, da ga je sram pred mojimi starši.

Tisti večer mi reče: »Bom se potrudil bolj.«

Ampak ali lahko človek spremeni navade po toliko letih? Ali ni pravično pričakovati vsaj osnovne delitve odgovornosti?

Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: ali sem preveč zahtevna? Ali pa samo želim biti spoštovana kot partnerka?

Kaj vi mislite – ali je prav vztrajati pri pravičnosti ali bi morala preprosto sprejeti stvari takšne kot so?