Pismo po štiridesetih letih: Ko se preteklost vrne v sanjah

»Mami, kdo ti piše s tako starinsko pisavo?« vpraša hči Tjaša, ko mi v roke potisne pismo, ki diši po vlagi in starem papirju. Srce mi zaigra, roke se mi tresejo. Ne morem verjeti – to je njegov rokopis. Po štiridesetih letih.

Še vedno slišim šum jezera v Bohinju, kjer sva sedela na tisti stari leseni klopi. Bila sem osemnajstletna gimnazijka iz Radovljice, on pa fant iz sosednje vasi, Marko. Prvi poljub, prvič sem verjela, da je ljubezen večna. Potem pa so prišle ločitve, prepiri med družinama zaradi dediščine, in Marko je izginil iz mojega življenja kot megla nad jezerom.

Zadnje tri noči sem ga sanjala. Vsakič sva sedela na isti klopi, gledala v vodo in molčala. Ko sem se zbudila, sem čutila toplino in hkrati bolečo praznino. Po tretji noči sem si rekla: »To ni naključje.« Usedla sem se za mizo in mu napisala pismo. Pisala sem mu o svojih sanjah, o tem, kako pogrešam tiste dni in kako me še vedno boli, da nisva nikoli zares govorila o tem, zakaj sva se razšla.

Nisem pričakovala odgovora. Saj kdo pa bi po toliko letih? A zdaj držim v rokah njegovo pismo. Tjaša me opazuje s sumničavimi očmi. »Mami, kdo je Marko?«

»Stara zgodba,« zamomljam in se umaknem v spalnico. Ko odprem pismo, me zadene njegov vonj – vonj po smrekovem gozdu in starih časih. Njegove besede so preproste: »Tudi jaz te sanjam. Vsako noč. Pridi na klopco ob jezeru v soboto ob petih.«

V meni se prebudijo občutki, ki sem jih zakopala globoko pod vsakdanjimi skrbmi: služba v knjižnici, skrb za moža Janeza, ki je po infarktu postal še bolj zaprt vase, in večni prepiri s sinom Miho zaradi njegovega dela v Avstriji. Vse to me duši, a zdaj čutim nekaj novega – upanje?

Sobota pride prehitro. Janezu rečem, da grem na srečanje s staro prijateljico. Lažem prvič po dolgih letih zakona. V Bohinju je vse kot nekoč – vonj po mokri travi, oddaljeni zvonovi cerkve sv. Janeza Krstnika. Marko sedi na klopci, lasje so mu sivi, oči pa še vedno iskrive.

»Nisem verjel, da boš prišla,« reče tiho.

»Nisem verjela niti sama sebi.«

Molčiva dolgo. Potem pa Marko spregovori: »Zakaj si odšla brez slovesa? Zakaj si mi pustila samo tisti listek?«

Zamolčim resnico – da so me starši prisilili zaradi prepira o zemlji med našima družinama. Da sem bila premlada in prestrašena.

»Nisem imela izbire,« izdavim.

Marko pogleda v jezero: »Vsi imamo izbiro. Sam sem ostal tukaj in čakal. Potem sem se poročil z Marjeto, a nikoli ni bilo isto.«

Solze mi polzijo po licu. »Tudi jaz sem poskusila pozabiti.«

Pogovor se razvije v izpovedi o izgubljenih letih – o njegovem sinu, ki ga ni nikoli zares sprejel; o moji družini, kjer je vsak dan borba za razumevanje; o tem, kako sva oba ostala ujeta v preteklosti.

Ko se vrnem domov, me Tjaša pričaka na hodniku: »Kje si bila? Oči te je iskal.«

»Na sprehodu.«

A Tjaša ni neumna. Naslednji dan najde Markovo pismo in ga prebere. Prvič v življenju se spreva kot odrasli ženski.

»Zakaj mi nisi nikoli povedala? Zakaj si skrivala svojo preteklost?« kriči name.

»Ker sem hotela zaščititi vas! Ker sem hotela pozabiti!«

Tjaša zajoče: »Mogoče bi bila bolj srečna, če bi bila iskrena do sebe.«

V meni se nekaj zlomi. Janez opazi mojo otožnost in me vpraša: »Ali si zaljubljena v nekoga drugega?«

Molčim. Ne vem več, kaj je prav. Ljubim svojo družino, a del mene je ostal na tisti klopci.

V naslednjih tednih Marko piše še več pisem. V njih razkriva skrivnosti iz preteklosti – da je moj oče nekoč želel kupiti njihovo zemljo pod ceno; da je njegova mati jokala vsako noč zaradi prepira; da so bile najine sanje žrtvovane zaradi pohlepa odraslih.

Vse to povem Tjaši in Mihaelu. Prvič sedimo skupaj za mizo in govorimo o stvareh, ki so bile desetletja zamolčane – o tem, kako nas lahko družinske skrivnosti zaznamujejo za vse življenje.

Janez mi reče: »Če te vleče nazaj k njemu, pojdi. Sam bom že nekako.«

A ne grem nazaj k Marku. Odločim se ostati z družino – a tokrat drugače. Iskreno povem vse: o svoji prvi ljubezni, o bolečinah in napakah.

Marku napišem zadnje pismo: »Hvala za vse sanje in spomine. A zdaj moram živeti tukaj in zdaj.«

Včasih ponoči še vedno slišim šum jezera in čutim dotik njegove roke na svoji dlani.

Se lahko človek res osvobodi preteklosti ali nas ta vedno znova najde? Bi vi imeli pogum povedati svojo resnico družini?