Babica ali služkinja? Teden, ki mi je spremenil pogled na družino – zgodba Marije iz Škofje Loke

»Marija, saj boš z veseljem prišla, kajne? Saj veš, kako te Jure pogreša,« je v slušalki zazvenel glas moje hčere Tine. Bil je ponedeljek zjutraj, ko sem še v pižami sedela ob kavi in gledala skozi okno na megleno Škofjo Loko. V meni je nekaj stisnilo – poznala sem ta ton. Prošnja, ki ni bila le prošnja, ampak pričakovanje. »Seveda, Tina, pridem. Saj veš, da vedno pomagam,« sem izdavila, čeprav sem si želela reči: »Ne morem več.«

Ko sem v torek zjutraj prestopila prag njihovega stanovanja v blokovskem naselju na Trati, me je Jure objel okoli pasu in zavpil: »Babica!« Srce mi je zaigralo. A že čez nekaj minut sem začutila težo naloge. Tina je hitela po stanovanju, iskala ključe, hkrati pa mi na hitro razlagala urnik: »Ob pol devetih ima Jure zajtrk, potem ga pelji v vrtec, jaz imam službo do šestih, popoldne pa pride še Marko – če boš lahko skuhala kosilo, bi bilo super. Pa prosim, pazi na perilo, včeraj nisem utegnila oprati.«

Nisem niti dobro sedla, že sem imela v rokah seznam opravil. V meni se je prebudil nemir. Sem res tukaj kot babica ali kot gospodinjska pomočnica? A nisem rekla ničesar. Jure me je vlekel za roko: »Babica, gremo risat!«

Dnevi so minevali v neskončnem krogu obveznosti. Zjutraj vrtec, potem trgovina, kuhanje kosila, pranje perila, pospravljanje igrač. Ko sem si želela vzeti pol ure za knjigo ali sprehod ob Sori, me je prekinil zvok telefona: »Mami, si že skuhala? Mami, a si pobrala perilo? Mami, Jure je rekel, da ga boli trebušček.«

V četrtek popoldne sem sedela na kavču in gledala skozi okno. Deževalo je. Jure je spal. V meni se je nabiral občutek praznine in izčrpanosti. Spomnila sem se svojih mladih let – kako sem si obljubila, da bom nekoč babica, ki bo razvajala vnuke s palačinkami in zgodbami o otroštvu na kmetiji pod Lubnikom. Zdaj pa sem bila gospodinja brez plačila.

Ko sta se Tina in Marko vrnila domov, sta se pogovarjala o službi in težavah s kreditom za stanovanje. Niti vprašala nista, kako sem preživela dan. Ko sem omenila, da bi rada šla naslednji dan domov – saj imam tudi jaz opravke in prijateljico v bolnišnici – me je Tina pogledala z razočaranjem: »Mami, res si ne moreva privoščiti varstva. Saj si rekla, da ti ni težko!«

V meni je nekaj počilo. »Tina, jaz nisem služkinja. Rada imam Jureta in rada pomagam, ampak tudi jaz imam svoje življenje!«

V soboto zjutraj sem spakirala kovček. Jure me je objel in rekel: »Babica, zakaj greš?« Pogledala sem ga v oči in začutila solze. »Ker moram tudi jaz malo poskrbeti zase.«

Ko sem prišla domov v svojo majhno hišo pod Lubnikom, sem sedla na kavč in prvič po dolgem času začutila mir. A hkrati tudi bolečino – ali sem slaba mama in babica, ker sem postavila mejo? Ali res ljubezen do družine pomeni popolno žrtvovanje?

V nedeljo popoldne je zazvonil telefon. Bila je Tina. »Mami… oprosti. Nisem razumela, kako ti je bilo težko. Pogrešamo te.«

Solze so mi spolzele po licu. »Tudi jaz vas imam rada. Ampak moramo se naučiti spoštovati drug drugega.«

Zdaj sedim ob oknu in gledam v dež. Sprašujem se: Koliko babic v Sloveniji se znajde v tej vlogi? Kdaj bomo začeli govoriti o tem na glas? Je prav, da postavimo meje – ali nas bo družina zaradi tega imela manj rada?