Pod istim strehom: Zgodba o pohlepu, družini in odpuščanju
»Ne bom več poslušala teh laži!« sem zakričala, ko sem zaloputnila vrata dnevne sobe. Glasovi so še vedno odmevali po hiši, kot bi se prepir razlival po stenah naše stare kmečke domačije v Poljanski dolini. Tomaž je nemo stal ob oknu, z očmi, ki so bile polne sramu in žalosti. Njegova mama Marica je tiho sedela na kavču, z rokami v naročju, kot bi se bala, da bo vsak trenutek izginila. Zunaj je snežilo, a v hiši je bilo bolj mrzlo kot kdajkoli prej.
Vse se je začelo tistega decembrskega večera, ko je Tomažev brat Peter poklical in rekel: »Mama ne more več biti pri meni. Nimam prostora, pa še otroci so bolni. Naj pride k vama.« Takrat nisem niti pomislila, da bi rekla ne. Marica je bila vedno prijazna do mene, čeprav sem bila »ta mestna«, ki je prišla v njihovo vas iz Ljubljane. Ko sva jo pripeljala k sebi, je bila tiha, skoraj prestrašena. V njenih očeh sem videla hvaležnost, a tudi nekaj drugega – sence preteklosti.
Prvi teden je minil v tišini. Marica je sedela ob peči in gledala skozi okno, kot bi čakala nekoga ali nekaj. Tomaž je bil ves čas na robu živcev. »Peter mi ni niti enkrat poklical, da bi vprašal za mamo,« mi je rekel nekega večera. »Samo denar ga zanima.«
Nisem hotela verjeti, da bi lahko pohlep razdelil družino. A potem so začela prihajati pisma iz banke – o dedovanju hiše in zemlje. Peter je zahteval svoj delež, čeprav je mama še živa. »Saj veš, kako je na vasi,« mi je rekel Tomaž. »Vsi gledajo samo na to, kdo bo dobil kaj.«
Nekega večera sem ujela Marico, kako tiho joka v kuhinji. Prisedla sem k njej in jo vprašala: »Vas kaj boli?« Samo odkima je in zašepetala: »Ne želim biti breme.«
Tisti trenutek sem začutila težo vsega – ne le njene bolečine, temveč tudi svojo nemoč. V naši hiši ni bilo več topline. Tomaž in Peter sta se prepirala po telefonu skoraj vsak dan. »Če misliš vse pobrati zase, ti ne bom nikoli odpustil!« je kričal Peter zadnjič, ko sem bila zraven. Marica se je tresla od joka.
Potem so prišli prazniki. Prvič po dolgih letih smo bili sami – brez Petra in njegove žene Katje, brez otrok, brez smeha. Marica je spekla potico in jo postavila na mizo, a nihče se ni dotaknil niti koščka.
Nekega jutra sem šla po kruh v trgovino v sosednjo vas. Ljudje so me gledali postrani in šepetali: »To je tista, ki je vzela taščo k sebi zaradi dediščine.«
Ko sem prišla domov, sem našla Tomaža sedečega na stopnicah pred hišo. Glavo je imel med dlanmi. »Ne morem več tako, Maja. Peter me sovraži. Mama trpi. Ti si nesrečna.«
Objela sem ga in mu rekla: »Nisi ti kriv. Kriv je pohlep.«
A resnica je bila bolj zapletena. Vsi smo bili ujeti v mrežo pričakovanj in zamer. Marica si je želela le miru in topline domačega ognjišča. Tomaž si je želel bratove ljubezni in priznanja. Jaz pa sem si želela družine – prave družine.
Nekega večera sem zbrala pogum in poklicala Katjo. »Prosim te, pogovoriva se kot ženski, brez moža zraven.« Najprej ni hotela poslušati, potem pa je le privolila.
Srečali sva se v kavarni v Škofji Loki. Katja me je gledala s hladnimi očmi: »Mislite, da ste boljša? Da ste rešili Marico? Peter pravi, da ste jo vzeli samo zato, da boste dobili vse.«
Zadrževala sem solze: »Ne gre za denar. Gre za to, da nihče več ne govori z nikomer. Da otroci ne poznajo babice.«
Katja je dolgo molčala. Potem pa rekla: »Peter ne bo nikoli odpustil Tomažu.«
Ko sem prišla domov, sem Marici povedala za pogovor. Samo tiho me je prijela za roko in rekla: »Vse življenje sem delala za to hišo in zemljo. Zdaj pa gledam, kako se moji sinovi sovražijo zaradi nje.«
Tiste noči nisem spala. Slišala sem Marico, kako moli v svoji sobi: »Bog, odpusti mi.«
Naslednji dan sem predlagala Tomažu: »Dajmo vse prodati in denar razdeliti. Naj bo mir.«
Tomaž me je pogledal kot bi ga udarila: »To ni rešitev! To pomeni konec vsega!«
A jaz sem vedela – nekaj se mora spremeniti.
Čez nekaj tednov je Marica zbolela. V bolnišnici so rekli, da ji srce peša. Peter ni prišel niti enkrat na obisk.
Ko smo jo zadnjič pripeljali domov, me je prijela za roko: »Maja, pazi na Tomaža. In ne dovoli, da bi pohlep uničil tvojo družino.«
Marica je umrla tistega pomladnega jutra, ko so češnje cvetele.
Na pogrebu so bili vsi – tudi Peter in Katja z otroki. Nihče ni govoril z nikomer.
Po pogrebu smo sedeli v prazni hiši pod isto streho kot nekoč – a vsak v svojem kotu.
Zdaj sedim tukaj in pišem te besede ter se sprašujem: Je vredno izgubiti družino zaradi zemlje in denarja? Kje naj najdem moč za odpuščanje? Morda imate vi odgovor.