Ko dom ni dom: Kako sem izbrala sebe pred mirom v hiši

»Ne boš mi ukazovala v moji hiši!« je zarohnela svekrva, še preden sem sploh uspela odložiti škatlo z jedilnim servisom na kuhinjski pult. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle, a sem se prisilila, da sem jo pogledala naravnost v oči. »To ni več samo tvoja hiša, Marija. Zdaj je tudi moja.«

Tisti dan naj bi bil najlepši v mojem življenju. Po letih najemniških stanovanj, varčevanja in odrekanja sva z Markom končno dobila ključe od hiše v Trzinu. Hiša je bila stara, a polna potenciala, z vrtom, kjer sem si predstavljala otroški smeh in poletne piknike. A že ob prvem koraku čez prag sem začutila težo pričakovanj in neizgovorjenih pravil.

Svekrva Marija je bila vedno tista, ki je imela zadnjo besedo. Ko sva z Markom povedala, da bova živela v njeni stari hiši, je samo prikimala in rekla: »Samo da bo red.« Nisem vedela, kaj to pomeni – dokler nisem začela postavljati svojih skodelic v omaro. »Tja ne pašejo!« je siknila in mi iztrgala porcelan iz rok. »Tole je za posebne priložnosti. Ti pa kar svoje poceni stvari spravi v špajzo.«

Marko je stal ob strani, tiho kot senca. Njegove oči so prosile za mir, a jaz sem čutila, kako se v meni nabira bes. Vsak njen komentar je bil kot udarec: »Tako se pa pri nas ne dela.« »Pri nas se vedno najprej pomete pred vrati.« »Pri nas se ne kriči.« Vedno ‚pri nas‘, nikoli ‚pri vas‘ ali ‚pri meni‘.

Prvi teden je bil peklenski. Marija je vstajala ob petih in začela sesati po hodniku pred najino spalnico. Če sem si drznila spiti kavo na terasi, me je gledala postrani: »A boš še dolgo tam sedela? Delo te čaka.« Ko sem predlagala, da bi prebelili dnevno sobo v svetlejše barve, je zavila z očmi: »Tole je barva tvojega okusa? Pri nas smo vedno imeli toplo rjavo.«

Nekega večera sem Marku rekla: »Ne morem več. Vsak dan me boli želodec. Ne morem dihati.« On pa: »Saj bo bolje. Samo navaditi se morava. Mama je pač taka.«

A ni bilo bolje. Marija je začela hoditi po hiši kot policistka. Če sem pustila odprto okno, ga je zaprla. Če sem kupila novo brisačo, jo je skrila. Ko sem enkrat našla svojo najljubšo šalico razbito v smeteh, sem vedela, da to ni naključje.

Nekega popoldneva sem slišala njen glas iz kuhinje: »Marko, a res misliš, da bo ta tvoja žena kdaj znala voditi gospodinjstvo? Pri nas smo bile ženske vedno pridne, ne pa take lene gospe.«

V meni je nekaj počilo. Stopila sem v kuhinjo in rekla: »Dovolj! Ne bom več poslušala teh žaljivk pod lastno streho!« Marija me je pogledala zaničljivo: »Če ti kaj ni prav, lahko greš.«

Marko je stal med nama kot otrok med dvema prepirajočima se staršema. »Prosim obe… Saj smo družina…«

»Družina?« sem zasikala. »Družina ne pomeni poniževanja in žaljenja! Družina pomeni spoštovanje!«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale njene besede in Markova tišina. Spraševala sem se, ali sem jaz problem – ali pa samo nočem biti nekdo drug za ceno miru.

Naslednje jutro sem spakirala nekaj svojih stvari in odšla k prijateljici Nini v Domžale. Marko me je klical, a nisem dvignila. Potrebovala sem čas zase.

Po treh dneh tišine me je obiskal. Sedel je na kavču in gledal v tla: »Ne vem več, kaj naj naredim. Mama pravi, da če gre ona ven iz hiše, bo umrla od žalosti. Ti praviš, da ne moreš več živeti z njo. Jaz pa samo hočem mir.«

»Marko,« sem rekla tiho, »tudi jaz hočem mir. Ampak ne takega miru, kjer moram vsak dan požirati svojo bolečino.«

Vrnil se je domov sam. Čez nekaj dni me je poklical: »Mama pravi, da bo šla k teti Anici v Škofjo Loko za nekaj časa.«

Ko sem se vrnila v hišo, je bila tišina drugačna – prazna in težka. Marko ni govoril veliko. Vseeno sva začela počasi urejati prostore po svoje. A vsakič ko sem prijela za kljuko njene sobe ali zagledala njeno šalico na polici, me je stisnilo pri srcu.

Čez mesec dni se je Marija vrnila – a tokrat samo na obisk. Bila je tiha in zlomljena. Ničesar ni rekla o preteklosti.

Danes živim v tej hiši že dve leti. Z Markom sva še skupaj, a brazgotine ostajajo. Marija prihaja na obisk ob praznikih; pogovori so previdni kot hoja po jajcih.

Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: Sem bila preveč stroga? Bi morala potrpeti še malo dlje? Ali pa sem končno naredila tisto, kar bi morala že zdavnaj – postavila mejo in izbrala sebe?

Kaj vi mislite – kdaj je prav reči ‚dovolj‘ in ali lahko dom res postane dom, če moraš za to razdreti družino?