Ko sem po tridesetih letih zakona izvedela, da bo moj mož spet postal oče
»Ne laži mi, Miha!« sem zakričala, ko sem v njegovih očeh prvič po dolgih letih začutila strah. V kuhinji je dišalo po sveže pečenem kruhu, a zrak je bil težak, skoraj neprebavljiv. Na mizi je ležal njegov telefon, na katerem sem po naključju prebrala sporočilo: »Komaj čakam, da spet začutim najinega fantka.« Srce mi je padlo v želodec. V tistem trenutku sem vedela – vse se je spremenilo.
Miha je molčal. Njegove roke so se tresle, ko je segel po skodelici kave. »Ne vem, kako naj ti povem,« je zašepetal. »Nisem hotel, da izveš tako.«
»Koliko časa?« sem ga prekinila. »Koliko časa že traja?«
»Leto dni,« je priznal. »Z Nino… nisem načrtoval. Zgodilo se je.«
Nina. Ime, ki mi je v trenutku postalo sovražno. Bila je njegova sodelavka v računovodstvu, deset let mlajša od mene. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko je Miha prihajal domov utrujen, z izgovori o službenih sestankih in projektih. Kako sem bila lahko tako slepa?
Naša hči Tjaša je tisti večer prišla domov prej kot običajno. Ko je videla moj obraz, je takoj vedela, da nekaj ni v redu. »Mami, kaj se dogaja?«
Nisem mogla govoriti. Solze so mi polzele po licih in Tjaša me je objela. Miha je stal ob oknu in gledal v temo. »Očka?« ga je vprašala s tresočim glasom.
»Tjaša, oprosti… naredil sem napako.«
V tistem trenutku sem začutila, kako se mi podira svet. Trideset let zakona, skupnih spominov, načrtov in žrtev – vse to je v nekaj minutah izgubilo smisel. Spraševala sem se, ali sem bila res tako naivna ali pa sem preprosto verjela v pravljico o srečnem zakonu.
Naslednje dni sem preživela kot v megli. Ljudje v službi so me spraševali, če sem bolna. Moja mama me je klicala vsak večer in me spraševala, zakaj ne pridem na obisk. Nisem imela moči za razlage. Počutila sem se kot senca same sebe.
Miha se je trudil razložiti, opravičevati in prositi za drugo priložnost. »Vse bom naredil, samo ne zapusti me,« je šepetal ponoči, ko sva ležala vsak na svoji strani postelje.
A v meni se je nekaj zlomilo. Vsak pogled nanj me je spomnil na izdajo. Vsak njegov dotik me je zabolel kot nož.
Tjaša se je zaprla vase. Ni hotela govoriti z nobenim od naju. Nekega večera sem jo našla v njeni sobi, kako tiho joka v blazino.
»Mami, zakaj? Zakaj ravno nama? Saj smo bili srečna družina…«
Nisem imela odgovora. Samo objela sem jo in skupaj sva jokali do jutra.
V službi so začeli krožiti govorice. V majhnem kraju kot je naš – nekje med Celjem in Žalcem – se skrivnosti hitro razkrijejo. Soseda Marija mi je nekega dne prinesla domače piškote in s pomenljivim pogledom rekla: »Veš, če rabiš pogovor…«
Sram me je bilo iti v trgovino ali na tržnico. Imela sem občutek, da vsi vedo in da me obsojajo.
Nekega popoldneva me je poklicala Nina. Njena številka mi ni bila znana, a njen glas nikoli ne bom pozabila.
»Živjo, Andreja… vem, da si zadnja oseba na svetu, ki bi si želela govoriti z mano. Ampak… Miha mi je rekel, da si izvedela.«
Molčala sem.
»Nisem hotela razdreti vajine družine. Res ne… Ampak zdaj sem noseča in… Ne vem več, kaj naj naredim.«
V meni se je prebudil bes. »Kaj hočeš od mene? Da ti čestitam? Da ti dam svojega moža?«
»Ne… Samo… oprosti.«
Prekinila sem klic in telefon zabrisala ob steno.
Dnevi so minevali v bolečini in tišini. Miha se je trudil biti doma več kot prej, a vsak njegov poskus pogovora me je samo še bolj oddaljil od njega.
Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala v zvezde. Spomnila sem se vseh let, ko sva z Miho gradila najin dom – kako sva skupaj sadila jablane na vrtu, kako sva ob večerih pila vino in sanjala o skupni starosti.
Zdaj pa… vse to ni imelo več smisla.
Tjaša mi je prinesla skodelico čaja in tiho sedla poleg mene.
»Mami… boš šla stran?«
Pogledala sem jo v oči in prvič po dolgem času začutila moč.
»Ne vem še, Tjaša. Ampak vem pa nekaj – ne bom dovolila, da bi me ta bolečina uničila.«
Odločila sem se poiskati pomoč. Prijavila sem se na skupino za podporo ženskam v podobnih situacijah v Celju. Prvič po dolgem času sem spet začutila toplino med ljudmi, ki so razumeli mojo bolečino brez obsojanja.
Miha me je prosil za pogovor še zadnjič.
»Andreja… vem, da sem vse uničil. Ampak rad bi bil del tvojega življenja še naprej – če ne kot mož, pa vsaj kot prijatelj.«
Pogledala sem ga in prvič nisem začutila sovraštva ali žalosti – samo praznino.
»Miha… mogoče bova nekoč lahko spet govorila kot prijatelja. Ampak zdaj moram najprej najti sebe.«
Ločila sva se mirno – brez velikih besed ali drame pred sodiščem. Tjaša je ostala z mano in skupaj sva počasi gradili novo življenje.
Včasih ponoči še vedno premišljujem o tem, kaj bi bilo, če bi bilo drugače. Ampak vem tudi to: nisem kriva za Mihovo izdajo in nisem odgovorna za njegovo srečo.
Danes znam pogledati v ogledalo in si reči: »Preživela si.«
Ampak povejte mi vi – ali lahko človek res kdaj popolnoma odpusti takšno izdajo? Ali pa rana ostane za vedno nekje globoko v srcu?