Ko je prišla nova snaha: Zgodba o razpadu in upanju v naši družini

»Mami, zakaj si to rekla pred Niko?« Glas mojega sina Marka je bil trd kot kamen, oči pa so mu žarele od razočaranja. Sedela sem za kuhinjsko mizo, roke so se mi tresle, v prsih pa me je stiskalo. Nisem razumela, kako je lahko ena sama pripomba tako razburkala našo družino. »Samo povedala sem ji, da sem vam pomagala pri nakupu stanovanja. Saj je to resnica,« sem tiho odgovorila, a Marko je že obrnil hrbet in odšel v dnevno sobo, kjer ga je čakala Tina, njegova nova žena.

Tina. Ko je prvič vstopila v našo hišo, sem si želela le, da bi bila srečna z mojim sinom. Bila je prijazna, nasmejana, a v njenih očeh sem čutila neko zadržanost. Morda sem bila preveč zaščitniška do Marka in male Nike, moje vnukinje iz njegovega prvega zakona. A Tina je hitro postala središče njegovega sveta. Skupaj sta si ustvarila novo življenje v stanovanju, ki sem jima ga pomagala kupiti s prihranki iz let dela v šivalnici.

Vse se je začelo tisti dan, ko sem Niki, ki je bila takrat stara sedem let, mimogrede omenila: »Veš, babi je pomagala atiju in Tini kupiti to stanovanje.« Nika me je pogledala s tistimi velikimi očmi in vprašala: »A potem je to tudi tvoje stanovanje?« Nasmehnila sem se in rekla: »Ne, srček, to je vaš dom. Babi je samo pomagala.« Nisva vedeli, da naju Tina posluša iz hodnika.

Od tistega dne naprej so se stvari začele spreminjati. Tina me je začela redkeje vabiti na obisk. Ko sem prišla, je bila vedno zadržana. Marko je postal bolj tih, vedno bolj zaposlen. Nika me je še vedno klicala in prosila, naj pridem na obisk ali jo peljem na sladoled, a Tina je vedno našla izgovor: »Danes ne moremo, imamo načrte.«

Nekega večera sem zbrala pogum in Marka povabila na kavo v najino staro kuhinjo. Sedel je nasproti mene in gledal skozi okno v deževno Ljubljano. »Marko, kaj se dogaja? Zakaj se izogibate mojih obiskov?« sem vprašala. Dolgo je molčal, nato pa rekel: »Tina pravi, da se vmešavaš v najino življenje. Da se Nika počuti zmedeno zaradi tvojih pripomb.«

Zabolelo me je. Nikoli nisem želela biti tista tašča iz šal – vsiljiva in nadležna. Samo pomagala sem jim po svojih najboljših močeh. »Ampak jaz vas imam rada. Vse vas!« sem skoraj zašepetala.

Marko je vzdihnil: »Vem, mami. Ampak Tina ima občutek, da ji ne zaupaš. Da misliš, da ni dovolj dobra za mene ali Niko.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale besede: »Da ji ne zaupam.« Je res tako? Sem res preveč navezana na sina? Sem res preveč vpletala svojo pomoč v njihovo življenje?

Naslednje tedne sem se trudila biti bolj zadržana. Klicala sem redkeje, na obisk sem prinesla samo kakšno potico ali domače piškote za Niko. A Tina me je še vedno gledala s hladnimi očmi. Enkrat sem jo slišala po telefonu reči svoji mami: »Ne morem več. Vedno imam občutek, da moram tekmovati za Markovo pozornost.«

Začela sem dvomiti vase. Spomnila sem se svojih staršev – kako so bili strogi in redkobesedni, a vedno pripravljeni pomagati. Je bila moja napaka ta, da sem hotela biti bolj prisotna v življenju svojega sina?

Nekega dne me je poklicala Nika: »Babi, zakaj ne prideš več? Tina pravi, da si žalostna name.« Glas ji je drhtel. Srce mi je skoraj počilo od bolečine.

Odločila sem se za pogovor s Tino. Povabila sem jo na kavo v bližnjo slaščičarno. Prišla je zadržana in napeta.

»Tina, vem, da ti ni lahko z mano. Ampak verjemi mi – nikoli nisem želela posegati v vajino življenje. Samo pomagala sem po svojih močeh.«

Tina me je pogledala naravnost v oči: »Vem, da si dobra mama in babica. Ampak jaz imam občutek, da nikoli ne bom dovolj dobra za vas. Da vedno visi nad mano tvoja pomoč – kot senca.«

Za trenutek nisem vedela, kaj naj rečem. Potem pa sem priznala: »Mogoče imaš prav. Mogoče sem preveč želela biti del vaše družine. Ampak ne znam drugače.«

Tina je tiho rekla: »Samo želim si priložnost ustvariti svoj dom z Markom in Niko – brez občutka dolga ali primerjav.«

Tisti večer sem dolgo premišljevala njene besede. Spomnila sem se vseh trenutkov sreče in žalosti v naši družini – praznikov pri babici na podeželju, prepirih zaradi denarja ali šolskih ocen… Vedno smo našli pot nazaj drug do drugega.

A zdaj? Zdaj se mi je zdelo, kot da stojim pred zidom.

Meseci so minevali. Marko me ni več pogosto klical. Nika mi je pošiljala risbice po pošti – narisala naju je skupaj na klopci pred blokom.

Na rojstni dan sem prejela pismo od Tine: »Hvala za vse, kar si naredila za nas. Upam, da boš nekoč razumela tudi mene.«

Sedela sem ob oknu in gledala dežne kaplje na steklu ter se spraševala: Ali lahko popravimo to, kar smo izgubili? Ali lahko družina preživi tudi takšne rane?

Morda ste tudi vi kdaj občutili podobno bolečino – ko želite le najboljše za svoje najdražje, pa vas narobe razumejo… Kaj bi vi storili na mojem mestu?