Ko bo hiša postala tuja: Zgodba o zaupanju, družini in strahu pred izgubo

»Ne moreš biti resen, Marko!« sem skoraj zakričala, ko sem v kuhinji slišala, kaj je predlagal. Moja hči Tjaša je stala ob oknu, roke je imela prekrižane čez nosečniški trebuh, oči pa so bile polne solza. Marko je sedel za mizo, miren kot vedno, in z rahlo naveličanim glasom rekel: »To je samo formalnost. Mama ima boljše pogoje za kredit. Saj veš, kako je danes v Sloveniji – banke komplicirajo.«

V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih. Vse življenje sem garala, da bi imela Tjaša boljše možnosti kot jaz. Ko je bila še majhna, sem ji obljubljala, da bo vedno varna. Zdaj pa naj bi bila njena prihodnost odvisna od dobre volje Markove mame? Ne, nekaj tukaj ni prav.

»Tjaša, ali si ti s tem res v redu?« sem jo vprašala tiho, skoraj šepetaje. Pogledala me je s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – ko je bila prestrašena, a ni hotela pokazati šibkosti. »Ne vem, mami. Saj zaupam Marku… Ampak…«

Marko je zavzdihnil in se obrnil k meni: »Prosim vas, ne delajte iz muhe slona. Saj bomo vsi skupaj živeli v tej hiši. Mama bo samo na papirju lastnica.«

V meni je vrelo. Spomnila sem se zgodb iz naše vasi – koliko družin se je skregalo zaradi zemlje in hiš! Koliko otrok je ostalo brez strehe nad glavo, ker so starši ali tašče prepisali vse na napačno osebo. V Sloveniji ni nič bolj svetega kot dom. In zdaj naj bi Tjaša tvegala vse?

Tisto noč nisem spala. V mislih sem premlevala vsak pogovor, vsako besedo. Moj mož Andrej je spal ob meni, a tudi on je bil zaskrbljen. »Veš,« mi je rekel naslednje jutro ob kavi, »morda pa res ni tako hudo. Mogoče Marko nima slabih namenov.«

»In če jih ima? Kaj potem? Tjaša bo ostala brez vsega!« sem mu zabrusila.

Dnevi so minevali v napetosti. Tjaša je bila vedno bolj tiha, Marko pa vedno bolj odmaknjen. Njegova mama Milena se je začela pogosteje oglašati – klicala je Tjašo in ji ponujala nasvete o vzgoji otrok in urejanju doma. Nekega dne sem ju ujela na kavi v centru Ljubljane. Milena se je smehljala in govorila: »Veš, draga moja, če bo hiša na moje ime, bom lahko poskrbela za vas vse. Saj veš, kako hitro gre lahko kaj narobe.«

Tisti trenutek sem vedela – Milena ni tista dobra duša, za katero se izdaja. Prevečkrat sem že videla takšne zgodbe: tašče, ki prevzamejo nadzor nad mladimi družinami in jim krojijo usodo.

Nekega večera sem povabila Tjašo na sprehod po Tivoliju. Hodili sva v tišini, dokler ni nenadoma izbruhnila: »Mami, jaz ne vem več! Marko pravi eno, ti drugo… Vsi vlečete vsak na svojo stran! Kaj naj naredim?«

Objela sem jo in ji tiho rekla: »Tjaša, to je tvoja prihodnost. Ne dovoli, da ti jo kdo vzame iz rok. Če bo hiša na Milenino ime, boš vedno odvisna od nje.«

Naslednji dan je Tjaša zbrala pogum in se pogovorila z Markom. Slišala sem ju iz dnevne sobe:

»Zakaj mora biti hiša na mami? Zakaj ne moreva biti oba lastnika?«

Marko je bil tiho nekaj trenutkov, nato pa rekel: »Ker mama pomaga s pologom. Če ne bo ona lastnica, ne bo dala denarja.«

»In če se kaj zgodi? Če se skregava? Kaj potem?«

»Ne bodi paranoična! Saj smo družina!«

Tisti večer je Tjaša prišla k meni domov in jokala v mojem naročju kot takrat, ko ji je prvič umrl hrček. »Mami, bojim se… Kaj če izgubim vse? Kaj če bom morala prositi Mileno za dovoljenje za vsako stvar?«

Nisem imela odgovora. Samo držala sem jo in ji šepetala: »Nisi sama.«

Čez nekaj dni smo imeli družinski sestanek – jaz, Andrej, Tjaša, Marko in Milena. Vsi smo sedeli za mizo kot na kakšni sodni obravnavi.

Milena je samozavestno rekla: »Glejte, jaz želim samo pomagati. Če bo hiša na moje ime, bom lahko jamčila za kredit in pomagala pri stroških.«

Jaz pa sem ji mirno odgovorila: »In kaj bo s Tjašo? Če pride do ločitve ali spora? Bo ostala brez strehe nad glavo?«

Milena se je nasmehnila: »Saj ne bomo šli tako daleč… Saj smo družina.«

A jaz sem vedela bolje. V Sloveniji so družinske vezi pogosto krhke kot steklo.

Po sestanku sva s Tjašo dolgo sedeli v avtu pred blokom.

»Mami… Ali misliš, da me ima Marko res rad? Ali mu lahko zaupam?«

Pogledala sem jo v oči in ji rekla: »Ljubezen ni dovolj, če ni zaupanja in varnosti. Moraš poskrbeti zase in za otroke.«

Tiste noči sem dolgo premišljevala o tem, kako hitro se lahko življenje obrne na glavo. Koliko žensk v Sloveniji ostane brez doma zaradi napačnih odločitev ali zaupanja napačnim ljudem?

Tjaša se je končno odločila – postavila je pogoj: hiša bo lahko le skupna lastnina ali pa ne gre v nakup.

Marko je bil besen. Milena užaljena. A jaz sem bila ponosna na svojo hčer.

Včasih se vprašam: Zakaj moramo ženske vedno znova dokazovati svojo vrednost in se boriti za osnovno varnost? Je res tako težko zaupati lastni družini – ali pa nas prav družina največkrat najbolj razočara?