Med štirimi stenami: Bitka za lasten dom

»Ne, Neža, ta kavč pa res ne sodi v dnevno sobo. Preveč je moder, preveč izstopa. Saj veš, kako rada imam nevtralne barve,« je Marija spet dvignila glas, ko sem s Tomažem previdno prinesla najin novi kavč v stanovanje. Stanovanje, ki naj bi bilo najin prvi dom, a se je vse bolj spreminjalo v njeno kraljestvo.

Tomaž je nemočno pogledal v tla, jaz pa sem stisnila zobe. »Marija, midva sva ga izbrala. Želela sva nekaj svojega, nekaj, kar bo odražalo naju,« sem poskusila mirno.

»Ampak jaz sem vložila največ denarja v to stanovanje! Saj veš, brez mene bi še vedno najemala tisto luknjo v Šiški!« je odvrnila in me prebodla s pogledom.

V meni je vrelo. Vem, da brez nje ne bi mogli kupiti tega stanovanja v Mostah. Vem tudi, da je po moževi smrti ostala sama in da ji je najin skupni projekt dal nov smisel. Ampak vsak dan bolj sem čutila, da izgubljam sebe. Da postajam gostja v lastnem domu.

Ko sem bila sama v kuhinji in sem z rokami objela hladno marmorno ploščo pulta, sem si tiho zašepetala: »Neža, to ni tvoj dom. To je njen dom.«

Tomaž je bil vedno med dvema ognjema. »Prosim te, bodi potrpežljiva z mamo. Saj veš, kako težko ji je bilo zadnja leta. Čeprav je včasih naporna, nama res želi samo dobro.«

»Ampak Tomaž, kdaj bova midva lahko dihala? Kdaj bova imela nekaj svojega?« sem ga vprašala tistega večera, ko sva ležala v postelji in poslušala Marijo, kako v dnevni sobi prestavlja okrasne blazine.

»Saj bo bolje, obljubim. Samo še nekaj časa potrpi,« je šepnil in me stisnil k sebi.

A ni bilo bolje. Marija je vsak dan bolj prevzemala nadzor. Odločala je o barvi zaves, o tem, katero posodo bova uporabljala za kosilo, celo o tem, kdaj bova lahko povabila prijatelje na obisk. Ko sem predlagala, da bi imela zabavo za rojstni dan, je rekla: »Veš, Neža, raje ne. Sosedje niso vajeni hrupa in jaz imam naslednji dan obisk iz društva upokojencev.«

Začela sem se umikati vase. V službi sem bila vedno bolj utrujena, doma pa vedno bolj tiha. Moja prijateljica Katja me je nekega dne vprašala: »Neža, kaj se dogaja s tabo? Saj nisi več tista energična punca, ki sem jo poznala.«

Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim. Kako naj razložim občutek ujetosti? Kako naj povem, da me lastni dom duši?

Nekega popoldneva sem prišla domov prej kot običajno in ujela pogovor med Marijo in Tomažem.

»Tvoja žena ni hvaležna za vse, kar sem naredila zanjo. Včasih se sprašujem, če sploh ceni to stanovanje!«

Tomaž je tiho rekel: »Mama, prosim te…«

»Ne! Vedno si bil premehak! Če ne bi bilo mene, bi še vedno živel v podnajemniški sobi! Jaz sem ti omogočila to življenje!«

Takrat sem prvič začutila pravo jezo do nje. Ne zaradi denarja ali pohištva – zaradi tega občutka dolžnosti, ki ga je vsak dan znova polagala na najina ramena.

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Zjutraj sem Tomažu rekla: »Ne morem več tako živeti. Če se ne bo kaj spremenilo, bom šla.«

Pogledal me je s solzami v očeh. »Neža… saj veš, da te imam rad. Ampak ne morem pustiti mame same.«

»In jaz ne morem pustiti sebe na cedilu!« sem mu odgovorila in prvič po dolgem času začutila moč v svojem glasu.

Tisti dan sem šla k Katji in ji povedala vse. Objela me je in rekla: »Neža, nisi edina. Veš koliko nas ima podobne težave? V Sloveniji ni lahko priti do svojega doma brez pomoči staršev ali tašč in tastov. Ampak to ne pomeni, da moraš žrtvovati svojo srečo.«

Začela sem iskati rešitve. Pogovarjala sem se s sodelavci o možnosti najema garsonjere za nekaj časa. Razmišljala sem celo o tem, da bi šla nazaj k staršem v Kranj.

Ko sem naslednjič sedela za mizo z Marijo in Tomažem, sem prvič jasno povedala svoje občutke.

»Marija, hvaležna sem vam za pomoč. Ampak tole ni več moje življenje. Potrebujem svoj prostor. Potrebujem občutek doma.«

Marija me je pogledala kot bi jo udarila. »Torej mi vračaš tako? Po vsem tem?«

»Ne vračam vam ničesar slabega. Samo želim si dihati.«

Tomaž je bil tiho dolgo minuto. Potem pa rekel: »Mama… mogoče bi morala razmisliti o tem, da bi si našla kaj svojega. Midva potrebujeva čas zase.«

Marija je vstala od mize in odšla v svojo sobo brez besed.

Tisti večer sva s Tomažem dolgo sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane.

»Ne vem, če bo kdaj lažje,« sem rekla potiho.

»Ampak vsaj poskusila sva biti iskrena.«

Vem samo to: v Sloveniji ni lahko priti do svojega doma brez pomoči staršev ali sorodnikov – a koliko smo pripravljeni žrtvovati za streho nad glavo? Kje je meja med hvaležnostjo in izgubo samega sebe?