Med bogastvom in ponosom: Zgodba o nepopustljivi samostojnosti

»Tjaša, ne moreš pričakovati, da ti bomo vedno reševali življenje!« je oče zagrmel čez mizo, ko sem mu s tresočim glasom povedala, da mi grozi deložacija. Mama je le nemočno pogledala skozi okno, kjer so se v mraku bleščale luči Ljubljane. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko kar izginila.

V naši družini je bilo vedno jasno: starši sta uspešna podjetnika, ki sta iz nič ustvarila bogastvo. Hiša v Rožni dolini, vikend na Bledu, letni dopusti na Hrvaškem in nova Škoda Superb vsakih nekaj let. A za svojo edinko nista imela niti evra več kot za osnovne potrebe. »Če sva midva zmogla, boš tudi ti,« je bil njun moto. In jaz sem ga pogoltnila kot grenko tableto – dokler me ni življenje udarilo po glavi.

Ko sem pred tremi leti diplomirala iz socialnega dela, sem bila ponosna nase. Prvo službo sem dobila v Domu starejših občanov v Mostah. Plača? Komaj dovolj za najemnino in položnice. A bila sem neodvisna – to je štelo! Prijateljice so mi zavidale, ker sem imela »bogate starše«, a niso vedele, da sem vsak mesec štela kovance za kruh in mleko.

»Tjaša, zakaj ne prosiš staršev za pomoč?« me je spraševala soseda Marjeta, ko sem ji potožila, da mi je crknil pralni stroj. »Ker nočem biti parazit!« sem ji zabrusila in se zardela od sramu.

A zdaj je bilo drugače. Najemodajalec mi je dal odpoved – stanovanje prodaja. Nova stanovanja so bila dražja za polovico. Službo sem sicer imela, a kredit? Banka se je samo nasmehnila: »Vaš dohodek ni dovolj.«

Tistega večera sem sedela v kuhinji svojih staršev in jim prvič v življenju priznala poraz. »Prosim vaju… Samo poroka za kredit ali kakšno pomoč pri varščini… Obljubim, da vrnem!«

Oče je odložil časopis in me pogledal s tistim hladnim pogledom, ki ga poznam že od otroštva. »Tjaša, midva sva ti dala vse: izobrazbo, streho nad glavo do 25. leta, podporo. Zdaj si odrasla ženska. Če bova začela reševati tvoje težave zdaj, jih boš imela vedno več.«

Mama je tiho dodala: »Veš, koliko sva midva garala? Včasih sva jedla samo makarone s kečapom…«

»Ampak jaz nisem vi! Danes ni več tako! Stanovanja so dražja kot kdajkoli!« sem skoraj zavpila.

Oče je ostal neomajen: »Če boš dovolj želela, boš našla rešitev.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Če boš dovolj želela…« Kolikokrat sem že želela? Kolikokrat sem že garala? Zakaj je moj trud manj vreden kot njun?

Naslednje dni sem iskala rešitve. Prijateljica Urška mi je ponudila kavč za nekaj tednov. Druga prijateljica, Nina, je predlagala skupno najemanje sobe v Šiški. Vse možnosti so bile začasne in ponižujoče.

V službi so opazili mojo stisko. Socialna delavka Silva me je povabila na kavo: »Tjaša, zakaj si tako bleda?« Sem ji povedala resnico. Pogledala me je z žalostjo: »Veš, ni sramota prositi za pomoč. Včasih moramo sprejeti, da sami ne zmoremo vsega.«

A jaz nisem znala prositi – ne staršev, ne prijateljev. V meni je vrelo: zakaj moram biti vedno močna? Zakaj moram dokazovati vrednost svojim lastnim staršem?

Nekega popoldneva sem šla mimo njihove hiše in zagledala očeta na vrtu. Zalival je rože in žvižgal. Pristopila sem: »Oči… A si kdaj pomislil, da bi mi lahko olajšal življenje? Da bi mi lahko pokazal malo topline namesto nenehnih lekcij?«

Pogledal me je presenečeno: »Tjaša, midva te imava rada na svoj način. Če bi ti vse dala na pladnju, bi te oropala izkušenj.«

»Ampak a ni tudi ljubezen izkušnja? A ni dom nekaj več kot le streha nad glavo?«

Za trenutek se mu je zmehčal pogled. Potem pa spet tisti znani izraz: »Ko boš imela svoje otroke, boš razumela.«

Dnevi so minevali in jaz sem se selila od kavča do kavča. V službi sem bila vedno bolj utrujena in razdražena. Neko jutro me je direktorica poklicala v pisarno: »Tjaša, opazili smo tvojo predanost in trud. Ponujamo ti napredovanje – vodja oddelka.«

Solze so mi stopile v oči – končno priznanje! Plača bo višja, mogoče bom lahko najela majhno garsonjero sama.

Zvečer sem poklicala mamo: »Mama… napredovala sem.«

»Vidiš? Saj sva ti rekla – če si vztrajna, pride nagrada.«

Nisem vedela ali naj bom ponosna ali žalostna. Ali res šteje samo zmaga? Kaj pa pot do tja?

Danes sedim v svoji prvi garsonjeri v Fužinah. Ni velika in ni nova – a je moja. Starši še vedno mislijo, da sem trmasta in preponosna. Jaz pa se sprašujem: ali je res prav, da moramo otroci vedno dokazovati svojo vrednost? Ali ni naloga staršev tudi to, da nas včasih preprosto objamejo in rečejo: »Vse bo v redu«?

Kaj vi mislite? Je ponos res pomembnejši od topline doma?