„Nimaš otrok, zato pomagaj naši mami!” — Kako sem postala senca lastnega življenja

»Nina, saj nimaš otrok, a ne? Lahko bi malo več pomagala naši mami. Saj veš, jaz imam službo in dva otroka, ti pa si doma.« Glas Tine, moževe sestre, je bil na drugi strani telefona skoraj ukazovalen. V tistem trenutku sem stala v kuhinji in gledala skozi okno v deževno popoldne. V meni je nekaj počilo. Vedno znova ista zgodba: ker nimava otrok, sem jaz tista, ki ima čas za vse.

»Seveda, Tina. Pridem jutri popoldne,« sem odgovorila, čeprav sem si želela zakričati: »Tudi jaz imam svoje življenje!« A besede so ostale nekje v grlu. Ko sem odložila telefon, sem se sesedla na stol in si z dlanjo podrgnila oči. Moj mož Marko je sedel v dnevni sobi in gledal poročila. »Kdo je klical?« je vprašal mimogrede.

»Tina. Spet potrebujejo pomoč pri mami. Jutri grem tja,« sem rekla tiho.

Ni dvignil pogleda z ekrana. »Super, saj veš, da ona res ne more več sama.«

V tistem trenutku sem začutila, kako sem postala nevidna. Kot da je moje življenje samo podaljšek njihovega – Markovega in njegove družine. Nikoli ni vprašal, ali zmorem ali želim. Samoumevno je bilo, da bom jaz tista, ki bo skrbela za njegovo mamo.

Naslednji dan sem prišla k tašči. Stanovanje je dišalo po zatohlem in po starem perilu. Gospa Marija je sedela v naslanjaču in gledala skozi okno. Bila je vedno stroga ženska, nikoli nisva bili posebej blizu.

»A si ti Nina? Kaj pa delaš tukaj?« me je vprašala z nekoliko nezadovoljnim tonom.

»Prišla sem vam pomagat. Tina me je prosila.«

Zavila je z očmi. »Tina vedno nekaj ukazuje. Ampak če si že tukaj, mi lahko skuhaš čaj in pospraviš kuhinjo.«

Stisnilo me je v prsih. Nisem bila več oseba, bila sem pomočnica. Skuhala sem čaj, pospravila kuhinjo in ji pomagala do kopalnice. Medtem mi je pripovedovala o tem, kako je bilo včasih vse drugače in kako so ženske znale skrbeti za družino.

Ko sem se zvečer vrnila domov, me je pričakala prazna hiša. Marko je bil še v službi. Usedla sem se na kavč in gledala v strop. V glavi so mi odmevale besede: »Nimaš otrok, zato imaš čas.«

Tako so minili tedni. Vsak dan sem hodila k tašči – enkrat na teden je prišla Tina za uro ali dve, ostalo sem bila jaz. Marko ni nikoli vprašal, kako mi gre ali če potrebujem pomoč. Ko sem mu enkrat omenila, da bi bilo prav, da se vsi skupaj dogovorimo za razpored, je zamahnil z roko: »Saj si doma, Nina. Saj te ne obremenjuje služba ali otroci.«

Začela sem se počutiti kot senca same sebe. Moje prijateljice so imele svoje družine, službe, hobije – jaz pa sem postajala vedno bolj ujetnica tujih pričakovanj.

Nekega dne sem v trgovini srečala svojo staro prijateljico Petro. Bila je vedno polna energije in optimizma.

»Nina! Kako si? Nisi se oglasila že sto let!«

Nasmehnila sem se na silo. »Ah, veš kako je… veliko dela doma.«

Pogledala me je naravnost v oči: »A res? Ali pa samo skrbiš za druge in pozabljaš nase?«

Njene besede so me zadele kot udarec v trebuh. Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi rojile misli: Zakaj vedno jaz? Zakaj nihče ne vpraša, kaj si želim?

Naslednji dan sem šla k tašči z odločnostjo v koraku. Ko sem prišla tja, me je pričakala Tina.

»O super, Nina! Lahko danes ostaneš malo dlje? Jaz imam nujen sestanek v službi.«

Globoko sem vdihnila in prvič po dolgem času rekla: »Ne morem več vsak dan prihajati. Tudi jaz imam svoje življenje.«

Tina me je pogledala kot bi padla z lune: »Ampak ti nimaš otrok! Saj imaš čas!«

»Ne bom več razlagala svojega življenja. Dogovoriti se moramo drugače.«

V tistem trenutku je v sobo prišel Marko.

»Kaj se dogaja?«

Pogledala sem ga naravnost v oči: »Marko, tudi ti si odgovoren za svojo mamo. Ne bom več sama nosila vsega tega bremena.«

V sobi je zavladala tišina. Prvič so me vsi gledali kot osebo – ne kot samoumevno pomočnico.

Tisti večer sva z Markom dolgo govorila. Priznal mi je, da ni nikoli razmišljal o tem, kako se počutim. Da mu je bilo lažje prepustiti vse meni.

Dogovorili smo se za razpored – vsak izmed nas bo prevzel svoj del skrbi za gospo Marijo. Ni bilo lahko; Tina se je nekaj časa še jezila name in mi očitala sebičnost. A prvič po dolgem času sem začutila olajšanje.

Začela sem hoditi na jogo in se dobivati s Petro na kavi. Počasi sem spet našla delčke sebe.

Včasih še vedno slišim tisti glas v glavi: »Nimaš otrok, zato pomagaj.« Ampak zdaj vem – tudi če nimam otrok, imam pravico do svojega življenja.

Se tudi vi kdaj počutite kot dodatek družini svojega partnerja? Kje pa vi potegnete črto med pomočjo in lastno svobodo?