„Spomniš se name samo, ko rabiš varstvo za otroke“: Zgodba ene matere

»Mami, a bi lahko jutri popoldne pazila Zojo?« Glas mojega sina Marka je bil utrujen, skorajda odsoten. Skozi okno sem gledala, kako dežne kaplje polzijo po steklu in si tiho priznala: spet me kliče samo, ko nekaj potrebuje. Ni bilo vprašanja, kako sem, ali če imam kaj v načrtu. Samo prošnja, samo nuja.

»Seveda, Marko,« sem odgovorila, čeprav me je v prsih stisnilo. »Pripelji jo.«

Ko sem odložila telefon, sem se sesedla na kavč. V dnevni sobi je bilo tiho, le ura je tiktakala na steni. Včasih je bila ta hiša polna smeha – Marko je tekal po hodniku, jaz pa sem mu kuhala najljubšo govejo juho. Zdaj pa … Zdaj sem tu sama. Mož, Andrej, je odšel že pred leti. Ločitev je bila grda in boleča; Marko mi je dolgo očital, da nisem dovolj poskušala. Da sem prehitro obupala. A kdo bi vedel, kaj je prav?

Naslednje popoldne je Marko pripeljal Zojo. Komaj da me je pogledal v oči. »Pridem ob osmih,« je rekel in že izginil skozi vrata. Zoja me je objela okoli pasu in mi pokazala svojo najljubšo knjigo o dinozavrih. V njenem objemu sem začutila toplino in hkrati žalost – ona ni kriva za nič od tega.

»Babica, zakaj si žalostna?« me je vprašala med večerjo.

»Nisem žalostna, srček. Samo malo utrujena sem.«

A resnica je bila drugačna. Vsak obisk me je spomnil na to, kako daleč sva z Markom. Ko je bil še otrok, sva bila neločljiva. Po ločitvi pa … Kot bi se med nama odprla nevidna razpoka. On se je zaprl vase, jaz pa sem se trudila preživeti vsak dan posebej.

Včasih sem ga klicala – najprej vsak dan, potem enkrat na teden, nato le še ob rojstnih dnevih in praznikih. Vedno je bil zaposlen: služba v Ljubljani, nova partnerka Petra, potem še Zoja … Vedno manj prostora zame.

Nekega večera sem zbrala pogum in ga poklicala brez razloga.

»Marko? Kako si?«

»V redu sem, mami. Zelo sem zaposlen. Lahko pokličeš kasneje?«

»Samo pogrešam te.«

Na drugi strani tišina. »Tudi jaz tebe.« A v njegovem glasu ni bilo topline.

Tiste noči nisem mogla spati. Spraševala sem se: kje sem ga izgubila? Sem bila prestroga? Premalo prisotna? Sem preveč delala? Ali pa preprosto nisem znala biti mama odraslemu sinu?

V službi so me kolegice spraševale po vnukinji in sinu. »Kako lepo ti je! Saj imaš vsaj družbo!« so govorile. Nisem jim znala povedati resnice – da sem včasih bolj varuška kot babica. Da me sin potrebuje samo takrat, ko mu zmanjka časa ali energije.

Nekega dne me je poklicala Petra.

»Maja, oprosti, ampak ali bi lahko naslednji teden večkrat pazila Zojo? Marko ima veliko dela v službi.«

»Seveda …« sem odgovorila avtomatsko.

A tisti večer sem sedela na balkonu in gledala v prazno dvorišče. Soseda Marija je zalivala rože in mi pomahala.

»Maja! Kako si?«

»Dobro … Mislim.«

Prišla je bližje in usedli sva se na klopco.

»Veš, tudi moj sin pride samo takrat, ko rabi pomoč z otroki ali denarjem. Včasih se počutim kot hotelska sobarica.«

Obe sva se zasmejali skozi solze.

»Zakaj nas pozabijo?« sem vprašala tiho.

Marija je skomignila z rameni: »Mogoče zato, ker smo jim vedno vse dale. Zdaj pa mislijo, da smo tu za vsak slučaj.«

Tisti pogovor mi ni dal miru. Naslednjič, ko me je Marko poklical zaradi varstva, sem zbrala pogum.

»Marko … Lahko prideš na kosilo? Samo ti in jaz? Brez Zoje?«

Na drugi strani tišina.

»Ne vem … Mogoče čez kakšen teden.«

»Prosim.«

Čez nekaj dni je res prišel. Sedela sva za mizo in jedla ričet v tišini.

»Marko … Zakaj se tako redko slišiva?«

Pogledal me je s tistim utrujenim pogledom odraslega človeka.

»Mami … Saj veš … Delo … Petra … Zoja … Vsega je preveč.«

»Ampak jaz nisem več samo tvoja varuška.«

Zasmejal se je grenko: »Nisi … Saj si moja mama.«

»Ampak ne čutim več tega.«

Pogledal me je v oči prvič po dolgem času.

»Oprosti … Včasih pozabim, da si tudi ti človek.«

Solze so mi spolzele po licu.

»Samo rada bi te imela nazaj.«

Tisti večer sva dolgo sedela skupaj in prvič po letih govorila o vsem – o ločitvi, o tem, kako ga boli odsotnost očeta, o tem, kako se boji biti slab oče Zoji. Priznal mi je stvari, ki jih nisem nikoli slutila.

»Včasih ne vem več, kdo sem brez dela in skrbi za družino.«

Objela sva se in oba sva jokala.

Od tistega dne naprej sva se trudila več pogovarjati – ne samo o Zoji ali težavah v službi. Včasih še vedno pokliče le zaradi varstva, a zdaj vsaj veva: oba sva ranjena in oba potrebujeva drug drugega.

Zvečer sedim ob oknu in gledam dež. Sprašujem se: Koliko staršev v Sloveniji doživlja isto? Kje smo izgubili drug drugega – in ali si sploh še znamo odpustiti?