Ko sem mislila, da sem del njegove družine: Resnica, ki me je zlomila
»Ne moreš kar tako priti in pričakovati, da boš ena izmed nas,« je rekla tašča, ko sem na božični večer prinesla potico, spečeno po receptu moje babice. V tistem trenutku sem obstala na pragu dnevne sobe, v rokah še vedno toplo potico, ki je dišala po orehih in vaniliji. Vsi so utihnili. Marko je sedel na kavču in gledal v tla. Njegova sestra Petra je zavila z očmi in se obrnila stran. Srce mi je padlo v hlače.
V tistem trenutku sem se spomnila otroštva. Moja mama je bila vedno v službi, oče pa je imel svoje hobije – ribolov, planinarjenje, vse brez mene. Po šoli sem hodila k babici Mariji v Šiško, kjer sva skupaj pekli piškote in gledali stare slovenske filme. Babica je bila moj svet. Ko je umrla, sem ostala sama. Starši so mi rekli, naj bom močna, da je to življenje. A jaz sem si želela samo eno: nekoga, ki bi me imel rad in me sprejel.
Ko sem spoznala Marka na faksu v Ljubljani, sem prvič začutila toplino. Bil je prijazen, pozoren, znal je poslušati. Njegova družina se mi je zdela popolna – skupni izleti na Pohorje, nedeljska kosila pri njegovi mami v Kamniku, smeh in pogovori ob mizi. Ko me je zaprosil za roko na Rožniku, sem verjela, da sem končno našla svoj dom.
Toda že na začetku zakona so se začele pojavljati razpoke. Markova mama me nikoli ni poklicala po imenu – vedno sem bila »ona«. Ko sem predlagala, da bi letos jaz gostila božično večerjo, je rekla: »Pri nas imamo svoje navade.« Petra mi ni nikoli oprostila, da sem zasedla mesto njene najboljše prijateljice pri bratu. Markov oče je bil tiho in se umikal v svojo delavnico.
Marko mi je vedno govoril: »Daj jim čas. Saj veš, kakšni so Slovenci – malo rabijo, da sprejmejo novosti.« A čas ni pomagal. Po treh letih zakona sem bila še vedno gostja v njihovi hiši. Ko sem zanosila, sem upala, da se bo vse spremenilo. Da bo otrok povezal družino. Toda na ultrazvoku, ko smo skupaj gledali prve slike malega Vida, je tašča rekla: »Upam, da bo vsaj podoben Marku.«
Po porodu so prišli na obisk s škatlo piškotov iz trgovine in šopkom rož. Petra je slikala otroka za Instagram in odšla. Marko je bil ves čas v službi – delal je nadure, ker so mu obljubili napredovanje. Ostala sem sama z dojenčkom in tišino stanovanja v Mostah.
Nekega večera sem sedela na kavču in gledala stare slike z babico. Jokala sem in si želela njenega objema. Poklicala sem mamo – ni imela časa za pogovor. Oče je bil na ribiškem tekmovanju v Prekmurju. V tistem trenutku sem začutila praznino, ki me je spremljala že vse življenje.
Marko se je tisto noč vrnil domov pozno. Bil je utrujen in razdražen. »Zakaj jokaš? Saj imaš vse – zdrav otrok, stanovanje, jaz delam kot nor!«
»Nimam vsega! Nimam občutka doma! Tvoja družina me nikoli ni sprejela!« sem mu zabrusila.
»Pa kaj si pričakovala? Da bodo vsi skakali okoli tebe? Saj si odrasla ženska!«
»Samo malo topline si želim! Malo občutka pripadnosti!«
Marko je odšel spat brez besed.
Naslednji dan sem poklicala svojo prijateljico Tanjo iz srednje šole. Povabila me je na kavo v Tivoli. Ko sem ji povedala svojo zgodbo, me je objela in rekla: »Veš kaj? Družina niso vedno tisti, ki jih dobiš ob rojstvu ali poroki. Včasih si jo moraš ustvariti sam.«
Te besede so mi ostale v glavi še dolgo potem. Začela sem hoditi na sprehode z Vidom po Ljubljani in spoznavati druge mlade mamice v parku Zvezda. Ugotovila sem, da nisem edina s takšnimi občutki – mnoge so se počutile osamljene v svojih zakonih ali odtujene od svojih družin.
Nekega dne me je poklicala Petra. »A lahko pridem na obisk?« Bila sem presenečena. Prišla je s torto iz slaščičarne in nerodno sedla za mizo.
»Veš… mogoče smo bili res malo hladni do tebe. Ampak pri nas doma ni bilo nikoli veliko čustev. Mama je stroga, oče tih… Saj veš.«
Gledala sem jo in prvič začutila iskrenost v njenih očeh.
»Včasih te zavidam… Ker znaš pokazati čustva.«
Tisti večer sva dolgo govorili o otroštvu, o pričakovanjih in razočaranjih. Petra mi je priznala, da ji ni bilo lahko sprejeti nove osebe v družino – bala se je sprememb.
Počasi so se stvari začele premikati na bolje. Markova mama me še vedno ni objela ali poklicala po imenu, a mi je enkrat prinesla domačo marmelado iz jagod in rekla: »Za Vida.« To je bil njen način izkazovanja naklonjenosti.
Danes vem: nikoli ne bom popolnoma del te družine – ne tako kot sem si želela kot otrok ali kot si predstavljajo v filmih. A našla sem svoj krog ljudi – prijateljice iz parka, Tanjo, celo Petro.
Včasih se vprašam: Zakaj si tako zelo želimo pripadati? Je res pomembno biti sprejet za vsako ceno ali si moramo ustvariti svoj prostor pod soncem?
Kaj pa vi? Ste se kdaj počutili kot tujec med svojimi najbližjimi?