Ko odpuščanje ni dovolj: Moje življenje po moževi prevari

»Ne laži mi, Peter!« sem zakričala, ko sem v njegovih očeh prvič začutila tisto ledeno praznino. V dnevni sobi je dišalo po jutranji kavi, a zrak je bil težak kot svinec. Na mizi je ležal njegov telefon, odprto sporočilo: »Hvala, da si bil včeraj z mano. Najin mali je končno zaspal.«

Peter je nemo stal ob oknu, roke so mu drhtele. »Marjeta, prosim, pusti mi razložiti,« je šepetal, a v meni je vrelo. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se je vse, kar sva gradila v petnajstih letih zakona, sesulo v prah.

Nisem mogla dihati. V glavi mi je odmevalo: »Najin mali.« Torej ni bila samo prevara. Bil je otrok. Otrok z drugo žensko. Vse tiste noči, ko je rekel, da mora ostati dlje v službi, vse tiste vikende, ko je šel »na teren«…

»Kdo je ona?« sem komaj izdavila.

»Tina. Iz službe. Nisem hotel, da izveš tako…«

»Ampak si vedel, da bom izvedela!« sem ga prekinila. »In otrok? Koliko je star?«

»Dva meseca.«

V meni se je nekaj zlomilo. Najina hči Ana je ravno dopolnila dvanajst let in še vedno me je vsako jutro objela pred šolo. Kako naj ji razložim, da njen oče ni več samo njen oče?

Tiste noči nisem spala. Skozi okno sem gledala na prazno parkirišče pred blokom v Šiški in razmišljala o vseh letih, ko sem verjela, da sva srečna. Spomnila sem se najine poroke na Bledu, smeha na družinskih izletih v Bohinj, skupnih večerov ob gledanju slovenskih filmov. In zdaj? Zdaj sem bila sama s svojo bolečino.

Naslednji dnevi so bili kot megla. Peter je spal na kavču. Ana je čutila napetost in me spraševala: »Mami, zakaj si žalostna?« Nisem znala odgovoriti. V službi v knjižnici sem komaj zdržala do konca izmene. Kolegica Mojca me je vprašala: »Si v redu? Izgledaš kot senca.«

Nisem mogla več skrivati resnice. Ko sem ji povedala, so ji oči napolnile solze: »Marjeta, to si najmanj zaslužila.«

Peter me je prosil za pogovor. Sedela sva v kuhinji, kjer sva nekoč skupaj pila vino in se smejala.

»Prosim te, Marjeta, ne zapusti me. Naredil sem napako… Ampak ljubim te.«

»Ljubiti pomeni tudi spoštovati! Kako naj ti še verjamem? Kako naj gledam tega otroka in ne vidim tvoje izdaje?«

Peter je jokal. Prvič po vseh letih sem ga videla tako ranljivega. A v meni ni bilo več prostora za sočutje.

Tina me je poklicala čez nekaj tednov. Njena številka se mi je zdela tuja in hladna.

»Marjeta? Oprosti, ker te motim… Samo želela sem ti povedati… Peter skrbi za najinega sina. Nočem ti ničesar vzeti.«

»Vzeli ste mi moža!« sem ji zabrusila in prekinila klic.

Dnevi so minevali v tišini in napetosti. Ana se je začela zapirati vase. V šoli so jo učitelji opozorili na njeno odsotnost pri pouku. Nekega večera sem jo našla v sobi, kako tiho joka.

»Mami… A bo očka še živel z nami?«

Objela sem jo in ji obljubila, da bova skupaj preživeli vse.

Peter se je trudil biti prisoten. Prinašal je rože, kuhal večerje, a vsakič ko sem ga pogledala, sem videla Tino in tistega otroka.

Moji starši so bili razočarani. Mama mi je rekla: »Marjeta, nisi prva ženska v Sloveniji, ki jo je mož prevaral. Ampak moraš misliti nase in na Ano.« Oče pa: »Če mu odpustiš zdaj, bo to naredil še enkrat.«

V službi so govorice hitro zaokrožile. Ljudje so šepetali za mojim hrbtom: »Si slišala za Marjeto? Peter ima otroka z drugo!« Počutila sem se osramočeno in izdano ne samo od moža, ampak tudi od okolice.

Nekega dne me je Peter prosil: »Marjeta, Tina bi rada, da Ana spozna svojega bratca.«

V meni se je vse uprlo. »Ne moreš pričakovati, da bom jaz ali Ana kar sprejeli to! To ni samo tvoj otrok – to je opomnik na tvojo izdajo!«

A življenje ni pravljica. Tina se ni umaknila iz najinih življenj. Peter je vztrajal pri stikih z otrokom in sčasoma tudi Ana ni mogla več bežati pred resnico.

Po mesecih terapij in pogovorov sem poskušala odpustiti Petru – zaradi Ane in zaradi sebe. A vsakič ko sem videla njegove oči ali slišala otroški jok na igrišču pred blokom, me je zabolelo pri srcu.

Nekega popoldneva sva sedeli z Ano na klopci v Tivoliju.

»Mami… A lahko imam rada bratca? Čeprav ga ima druga mamica?«

Solze so mi spolzele po licu. »Seveda ga lahko imaš rada, srček moj. Ljubezen ni kriva za napake odraslih.«

A sama sebi nisem znala odgovoriti: ali lahko jaz ljubim otroka, ki mi vsak dan znova spominja na moževo izdajo?

Danes živimo vsak na svojem koncu Ljubljane. Peter ima stik z Ano in sinom. Jaz pa še vedno iščem mir – med odpuščanjem in bolečino.

Včasih se vprašam: ali lahko resnično odpustimo tistim, ki so nas najbolj prizadeli? Ali pa obstajajo rane, ki jih čas nikoli ne zaceli?