Ko sem, če nisem sin svojih staršev?

»Ne boš je pripeljal v našo hišo!« je mamin glas tresel stene stare hiše v Šentjurju. Stal sem na hodniku, v roki sem držal ključe, srce pa mi je razbijalo kot da bi mi hotelo skočiti iz prsi. Mojca je čakala zunaj v avtu, njene oči so bile polne upanja in strahu hkrati. Mama je stala pred menoj, roke prekrižane na prsih, obraz napet kot struna. Oče je molčal v kuhinji, s pogledom prilepljenim na mizo, kot da bi lahko z molkom rešil vse, kar je bilo narobe.

»Mami, prosim te, poslušaj me. Mojca ni taka, kot si misliš. Dobra je, pridna, dela v lekarni, skrbi za svojo družino…« sem začel, a me je prekinila z zamahom roke.

»Nima prave vzgoje! Njena mama je bila čistilka, njen oče pa nikoli ni znal držati službe. Takšna ženska ne bo nikoli razumela naše družine!«

V tistem trenutku sem začutil, kako se mi podira svet. Vse življenje sem bil ‚priden sin‘, tisti, ki je poslušal, ubogal in nikoli naredil ničesar narobe. A zdaj sem stal pred izbiro: poslušati srce ali ostati zvest družini.

Spomnim se večerov, ko sva z Mojco sedela na klopci ob Savinji in sanjala o skupnem življenju. »A misliš, da me bodo kdaj sprejeli?« me je vprašala s tihim glasom. »Ne vem, Mojca. Ampak vem, da te imam rad.«

Ko sem tistega večera stopil iz hiše in sedel k njej v avto, sem vedel, da ni več poti nazaj. Mama je zaloputnila vrata za menoj in v tistem zvoku sem slišal konec otroštva.

Prvi meseci skupnega življenja so bili težki. Stanovala sva v majhni garsonjeri v Celju. Mojca je delala dolge izmene v lekarni, jaz sem se trudil s popoldanskimi in nočnimi v proizvodnji. Denarja ni bilo veliko, a sva bila skupaj. Vsak večer sva si obljubila, da bova zdržala vse.

A družina ni odnehala. Mama mi je pošiljala dolga sporočila: »Še vedno imaš čas, da prideš domov. Ona te bo uničila.« Oče me je klical le redko in vedno govoril o vremenu ali politiki – nikoli o meni ali Mojci.

Najhuje pa je bilo ob praznikih. Ko sem prvič rekel, da bova prišla skupaj na božično večerjo, mi je mama rekla: »Če pride ona, ne prihajaj ti.« Tisto noč sem prvič jokal kot otrok. Mojca me je tiho objela in rekla: »Če hočeš iti sam, pojdi. Razumela bom.« A nisem mogel pustiti ženske, ki mi je dala vse.

Leta so minevala. Midva sva napredovala – kupila sva majhno stanovanje na obrobju mesta, Mojca je postala vodja lekarne. Jaz sem dobil stalno službo v podjetju za montažo ogrevalnih sistemov. A praznina v meni ni izginila.

Vsakič ko sem šel mimo domače hiše, sem pogledal v okno in upal, da bom zagledal mamin obraz. Včasih sem sanjal, da me pokliče in reče: »Pridi domov.« A tega klica ni bilo.

Nekega dne me je poklicala sestra Tanja: »Mami ni dobro. Ima težave s srcem.« Srce mi je padlo v hlače. Mojca me je pogledala in rekla: »Pojdi k njej.«

Ko sem stopil v bolniško sobo, je mama ležala bleda in krhka kot papir. Njene oči so bile utrujene, a ko me je zagledala, so se napolnile s solzami.

»Zakaj si moral izbrati njo?« je zašepetala.

»Ker jo imam rad. In ker si želim biti srečen.«

»A si srečen?«

Za trenutek nisem vedel odgovora. Pogledal sem skozi okno na sivo nebo nad Celjem in šele takrat spoznal: »Sem. Ampak pogrešam tebe.«

Mama se je obrnila stran in dolgo molčala. Ko sem odhajal iz sobe, mi je tiho rekla: »Srečno.«

Tisti večer sem sedel doma z Mojco in ji povedal vse. Objela me je in rekla: »Nisi izgubil mene – izgubil si iluzijo popolne družine.«

Danes imam svoj dom in svojo družino. Z Mojco imava sina Luko in hčerko Evo. Moja mama še vedno ne prihaja na rojstne dneve otrok; oče pošilja darila po sestri. Včasih se vprašam, ali bi lahko naredil kaj drugače – ali bi lahko združil oba svetova.

A potem pogledam Mojco in otroke ter vem: izbral sem ljubezen pred pričakovanji drugih.

Včasih ponoči ležim buden in se sprašujem: Ali res lahko človek kdaj popolnoma pripada dvema družinama? Ali pa moramo vsi na koncu izbrati svojo pot – pa čeprav nas to stane srca?