Nisem vaša služkinja! – Moja borba za glas v moževi družini
»Nisem vaša služkinja!« sem zakričala, tako glasno, da se je v kuhinji naenkrat vse ustavilo. Žlica je padla iz rok tašče Milene, tast Jože je dvignil obrvi, mož Rok pa je le nemočno pogledal v tla. V tistem trenutku sem vedela, da sem prelomila nevidno pravilo te hiše – pravilo tišine in pokornosti.
Vse se je začelo tistega prvega večera, ko sem kot mlada nevesta prestopila prag njihove hiše v okolici Domžal. Milena me je sprejela z ledenim nasmehom in besedami: »Pri nas imamo radi red in spoštovanje. Upam, da si tega vajena.« Takrat sem še verjela, da bom s prijaznostjo in trudom osvojila njihova srca. A vsak dan je prinašal nove preizkušnje.
Vsako jutro sem vstajala pred vsemi, pripravljala zajtrk za celo družino, pospravljala za drugimi in skrbela, da je bilo vse po Mileninih željah. Ko sem enkrat pozabila zlikati Rokove srajce, mi je tašča hladno rekla: »Če ne znaš skrbeti za moža, si ga ne zaslužiš.« Tast Jože je le zamrmral: »V naših časih so ženske vedele, kaj jim je storiti.«
Rok je bil tiho. Vedno tiho. Ko sem mu zvečer v spalnici potožila: »Rok, zakaj mi ne pomagaš? Zakaj nič ne rečeš?«, je le zamomljal: »Veš, kakšna je mama. Saj bo bolje.« A ni bilo bolje. Vsak dan sem bolj izgubljala sebe.
Najhuje je bilo ob nedeljah, ko so na obisk prišli Rokova sestra Petra s svojim možem in otroki. Petra je bila vedno zlata hči – uspešna, samozavestna, vedno pohvaljena. Meni pa so namenjali le vprašanja: »Kdaj boš imela otroke? Zakaj še nisi napredovala v službi? Si sploh dovolj dobra za našega Roka?«
Vsak odgovor je bil napačen. Če sem bila tiho, so rekli, da sem hladna. Če sem se branila, so rekli, da sem preobčutljiva. Počasi sem začela verjeti njihovim besedam. Vsak večer sem sedela na robu postelje in se spraševala: »Sem res tako nevredna?«
V službi v knjižnici v Domžalah sem bila spoštovana sodelavka. Tam so me cenili zaradi znanja in prijaznosti. A doma – doma sem bila le senca same sebe. Ko sem enkrat zamudila domov zaradi sestanka, me je Milena pričakala pri vratih: »Če si hotela kariero, zakaj si se potem sploh poročila?«
Rok je bil vedno med dvema ognjema. Ko sem ga prosila, naj postavi meje svoji družini, mi je rekel: »Nočem prepirov. Saj veš, kako hitro se mama razjezi.« Tako sem ostajala sama v boju za svoje dostojanstvo.
Nekega večera, ko sem po napornem dnevu čistila kuhinjo po skupni večerji, mi je Petra mimogrede rekla: »Veš, midva z Markom imava čistilko. Ti pa imaš srečo, da lahko skrbiš za vse nas.« V njenih očeh ni bilo hvaležnosti – le podcenjevanje. Takrat sem prvič začutila bes v sebi.
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale njihove besede in poniževanja. Spomnila sem se svoje mame iz Škofje Loke, ki mi je vedno govorila: »Ne dovoli nikomur, da te zmanjša.« A jaz sem dovolila.
Naslednje jutro sem šla na dolg sprehod po poljih okoli hiše. Zrak je bil hladen in svež. V sebi sem čutila odločnost, ki je dolgo tlela pod pepelom strahu. Ko sem se vrnila domov in zagledala Mileno s seznamom opravil v roki, sem vedela, da ne bom več molčala.
»Danes ne bom pospravljala za vsemi. Danes grem na izlet s prijateljico.«
Milena me je pogledala kot bi me prvič videla: »Kako si drzneš? V tej hiši se ve, kdo kaj dela!«
»Nisem vaša služkinja!« sem rekla mirno, a odločno.
Vsi so obnemeli. Rok me je gledal z mešanico strahu in občudovanja. Petra je zavila z očmi. Jože je odložil časopis.
Tisti dan nisem popustila. Oblekla sem plašč in odšla ven – prvič brez slabe vesti.
Ko sem se zvečer vrnila domov, me je Rok čakal v dnevni sobi.
»Kaj si naredila? Mama je besna.«
»Rok, ali si ti moj mož ali njen sin? Kdaj boš stal ob meni?«
Molčal je dolgo. Potem pa prvič rekel: »Prav imaš. Preveč časa sem gledal stran.«
Tisti večer sva dolgo govorila – o najinih strahovih, pričakovanjih in o tem, kaj pomeni biti družina. Ni bilo lahko. Milena mi še dolgo ni odpustila neposlušnosti. Petra me je še bolj ignorirala.
A nekaj se je spremenilo – jaz sama.
Začela sem hoditi na jogo v Ljubljano, spet brati knjige za svojo dušo in obiskovati mamo v Škofji Loki brez občutka krivde. Rok se je počasi učil postavljati meje svoji družini.
Še vedno ni popolno. Še vedno pridejo dnevi, ko me pogledi ali besede zaboliijo do kosti. A zdaj vem – moja vrednost ni odvisna od tega, koliko krožnikov pomijem ali koliko nasmehov izsilim.
Včasih sedim na klopci pred hišo in gledam sončni zahod nad polji ter se vprašam: »Koliko žensk še vedno molči tam zunaj? Koliko jih še vedno verjame, da morajo biti tihe in pridne? Kdaj bomo končno rekle – dovolj je?«