Dedovanje, ki je razklalo našo družino: Zakaj so nekateri vnuki vredni več kot drugi?

»Ne, tega ne moreš narediti!« sem skoraj zakričala, ko sem stala v dnevni sobi, kjer je še vedno visela očetova slika. Mama me je pogledala s tistim hladnim pogledom, ki ga poznam že od otroštva. »To je moja odločitev, Tanja. Hiša bo ostala Simonu in njegovima otrokoma. Ti in tvoji otroci pa… Saj imaš moža, imate svoje stanovanje. Ne potrebujete ničesar.«

V tistem trenutku sem začutila, kako mi je nekaj počilo v prsih. Oče je umrl pred tremi tedni. Bil je steber naše družine, tisti, ki je vedno iskal kompromis in nas spravljal skupaj za mizo, tudi ko smo se prepirali zaradi malenkosti. Zdaj pa nas ni več nič držalo skupaj. Mama je bila odločena, da bo vse, kar sta z očetom ustvarila – hiša v Škofji Loki, vrt, nekaj prihrankov – pripadlo samo mojemu bratu Simonu in njegovima otrokoma. Moja dva otroka, Neža in Luka, sta bila izključena iz vsega.

»Mama, to ni prav. Oče bi si želel, da bi bili pravični. Saj veš, kako je vedno govoril: ‚Vsi ste moji otroci.‘ Zakaj zdaj deliš vnuke na ‚naše‘ in ‚vaše‘?«

Mama je zavzdihnila in se usedla na kavč. »Simon je ostal tukaj. Pomagal mi je, ko sem zbolela. Njegova žena Petra skrbi zame vsak dan. Ti pa si šla v Ljubljano in si me pustila samo.«

»Nisem te pustila samo! Vsak vikend sem prihajala domov! In tudi zdaj bi ti pomagala, če bi me prosila!« sem skoraj zajokala.

V tistem trenutku je v sobo stopil Simon. Njegov pogled je bil trd, skoraj sovražen. »Tanja, nehaj delati dramo. Saj veš, da mama ne more sama skrbeti za hišo. Midva s Petro sva tukaj vsak dan. Ti imaš svoje življenje v Ljubljani.«

»Ampak to ni pošteno! To ni samo mamin denar! To je dediščina!« sem vztrajala.

Simon se je zasmejal: »Če ti ni prav, pojdi k odvetniku. Ampak veš, da bo mama vse uredila tako, kot želi.«

Tisti večer sem sedela v svojem stanovanju v Šiški in gledala skozi okno v dež. Luka in Neža sta spala v sosednji sobi. Mož Marko me je tiho objel. »Tanja, vem, da te boli. Ampak mogoče res nima smisla boriti se za nekaj, kar ti ne prinese ničesar razen bolečine.«

»Ampak gre za načela! Gre za to, da moji otroci niso nič manj vredni kot Simonovi! Zakaj jih mama kaznuje?«

Marko ni imel odgovora.

Naslednje tedne sem poskušala govoriti z mamo še večkrat. Vedno znova mi je ponavljala isto: »Simon je tukaj, on skrbi zame. Ti si šla svojo pot.«

Začela sem opažati spremembe tudi pri otrocih. Neža me je nekega dne vprašala: »Mami, zakaj babica ne mara mene in Luke? Zakaj vedno govori samo o Tini in Roku?« Tina in Rok sta Simonova otroka.

Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim. Kako naj otroku razložim, da odrasli včasih delajo krivice iz sebičnosti ali zamere?

V službi sem bila vse bolj odsotna z mislimi. Kolegica Mojca me je nekega dne vprašala: »Tanja, kaj se dogaja s tabo? Si v redu?«

Povedala sem ji vse – o očetovi smrti, o maminem hladu, o dediščini.

Mojca je zavzdihnila: »Pri nas doma je bilo isto. Ko je ded umrl, so se strici skregali zaradi zemlje na Dolenjskem. Zdaj se že deset let ne pogovarjajo.«

V Sloveniji so take zgodbe pogoste. Dedovanje razklada družine bolj kot karkoli drugega. Včasih se zdi, da denar in hiše pomenijo več kot ljubezen ali spomini.

Prišel je dan, ko mi je mama poslala priporočeno pismo – uradno obvestilo o razdelitvi premoženja. Vse gre Simonu. Meni – nič.

Šla sem k odvetnici Barbari v center Ljubljane. Poslušala me je in rekla: »Lahko vložite ugovor na oporoko ali zahtevate nujni delež za svoje otroke. Ampak pripravite se na vojno.«

Vojno? Je vredno izgubiti še tisto malo stikov z mamo in bratom zaradi hiše?

Doma sem sedela za mizo in gledala stare fotografije – oče na vrtu s Simonom in mano; jaz s kitaro na rojstnem dnevu; vsi skupaj na morju v Izoli.

Poklicala sem mamo še zadnjič.

»Mama… Prosim te samo za eno stvar – ne deli vnukov na tvoje in moje. Vsi smo družina.«

Slišala sem jo vzdihniti: »Tanja… mogoče boš nekoč razumela.«

Odložila sem slušalko in začutila praznino.

Simon mi od takrat ne govori več. Mama me pokliče le redko – običajno zaradi zdravnika ali ker potrebuje prevoz do trgovine.

Moji otroci so izgubili babico in strica. Jaz pa sem izgubila iluzijo o pravični družini.

Včasih ponoči razmišljam: Ali bi morala biti bolj vztrajna? Bi morala vložiti tožbo? Ali pa bi morala sprejeti mamin svet – kjer ljubezen ni brezpogojna?

Kaj vi mislite? Je prav boriti se za pravičnost v družini ali raje ohraniti mir – četudi za ceno krivice?