Sončni žarek za druge: Zgodba o mali Emi in zadnjem slovesu

»Ne, ne še, prosim!« sem šepetala, ko so Emi počasi ugašali aparate. V sobi UKC Ljubljana je bilo tiho, le oddaljeno brnenje naprav in pritajeni vzdihi medicinskih sester so polnili prostor. Moja mama, Marija, je stala ob oknu in si brisala solze s staro robčko, ki ga je nosila že od mojega otroštva. Moj mož, Andrej, je tiho sedel na stolu in gledal v tla. Vsi smo čakali na nekaj, česar si nihče ni želel dočakati.

»Ivana,« je nežno rekla sestra Petra, »če želite, lahko še malo ostanete z Emo.«

Pogledala sem svojo deklico. Njene trepalnice so bile dolge in svetle, kot sončni žarki, ki so nekoč plesali po njenem obrazu na domačem vrtu v Škofji Loki. Zdaj pa je bila bleda, drobna roka v moji dlani je bila hladna. Spomnila sem se, kako je še pred dvema tednoma tekla po travniku in kričala: »Mami, glej metuljčka!«

Nihče ni pričakoval, da bo navaden prehlad prerasel v nekaj tako strašnega. Najprej visoka vročina, potem krči, nato koma. Zdravniki so se borili, a virusni meningitis je bil prehiter. V treh dneh se je moj svet sesul.

»Ivana,« me je prekinil Andrej s tresočim glasom, »si prepričana glede darovanja?«

Zazrla sem se vanj. Njegove oči so bile rdeče od joka. »Ne vem, če sem prepričana. Ampak vem, da Ema ne bi želela, da bi drugi otroci trpeli.«

Mama je pristopila bližje in me objela. »To je pogumna odločitev. Ampak tudi najtežja.«

Zdravnica dr. Karmen je vstopila v sobo in spoštljivo pokimala. »Imamo dve družini na čakalni listi. Če se odločite… lahko Emičino srce in jetra rešita dve življenji.«

V tistem trenutku sem začutila val besa in nemoči. Zakaj ravno mi? Zakaj ravno Ema? Zakaj življenje jemlje tistim, ki še niso niti začeli živeti?

Spomnila sem se vseh trenutkov z Emo – kako sva skupaj pekli piškote za božič, kako je pela »Marko skače« na poti v vrtec, kako se je smejala Andrejevim šalam o zajčkih. Vse to je bilo zdaj le še spomin.

»Želim jo še zadnjič objeti,« sem rekla.

Sestre so spoštljivo zapustile sobo. Prijela sem Emo v naročje in ji šepetala: »Ti si moje sonce. Vedno boš moje sonce.«

Ko sem jo položila nazaj na posteljo, sem vedela, da moram sprejeti odločitev. »Naj gre njeno srce naprej. Naj nekdo drug dobi priložnost za življenje.«

Andrej me je stisnil za roko. »Ponosen sem nate.«

Tisti večer smo sedeli doma v tišini. Mama je kuhala kamilični čaj in ga postavila predme. »Veš, Ivana, ko sem izgubila tvojega očeta, sem mislila, da ne bom nikoli več našla smisla. Ampak ti si bila moj razlog za naprej. Morda bo Ema razlog za naprej nekomu drugemu.«

V naslednjih dneh so sledili pogovori z zdravniki, podpisovanje papirjev in čakanje na novice iz transplantacijskega centra. Vsak telefonski klic me je prestrašil.

Teden dni po Emičini smrti sem prejela pismo od družine iz Maribora. Njihova deklica Tjaša je prejela Emičino srce. Pisali so: »Vaša hči nam je podarila novo upanje. Nikoli vas ne bomo pozabili.«

Solze so mi tekle po licih in prvič po dolgem času sem začutila nekaj podobnega miru.

A življenje ni šlo naprej brez ran. Ljudje v službi so me gledali s pomilovanjem ali pa so se me izogibali. Nekateri so šepetali: »Jaz tega ne bi mogla.« Drugi so rekli: »To je največje darilo.«

Včasih sem ponoči sedela ob Emičini posteljici in se spraševala: Ali sem ji vzela pravico do miru? Ali bi morala biti bolj sebična? Ali sploh obstaja pravilen način žalovanja?

Andrej se je zaprl vase. Ni govoril o Emi. Nekega večera sem ga našla v garaži, kjer je popravljal staro kolo. »Zakaj ne govoriš z mano?« sem ga vprašala.

»Ker boli preveč,« je rekel tiho.

Začela sva hoditi k psihologinji Mojci v Domžale. Tam sva prvič skupaj jokala pred nekom drugim. Mojca nama je rekla: »Vsak žaluje po svoje. Pomembno je le, da si dovolite čutiti.«

Mama se je trudila biti močna zame, a ponoči sem jo slišala jokati v kuhinji. Prijateljice so me vabile na kavo, a nisem imela moči za pogovore o vsakdanjih stvareh – o cenah v trgovini ali o novih čevljih iz BTC-ja.

Po nekaj mesecih sem začela pisati dnevnik za Emo. Vsak dan sem ji napisala pismo: o tem, kako pogrešam njen smeh; o tem, kako cvetijo narcise na vrtu; o tem, kako upam, da nekje nekdo zaradi nje diha lažje.

Nekega dne me je poklicala mama Tjaše iz Maribora in vprašala: »Bi želeli spoznati Tjašo?« Srce mi je razbijalo kot noro.

Srečali smo se v parku ob Dravi. Tjaša je imela dolge temne kite in velik nasmeh. Ko me je objela, sem začutila utrip srca pod njenimi rebri – Emičino srce.

»Hvala vam za vse,« mi je rekla njena mama s solzami v očeh.

Tisti večer sem prvič po dolgem času odprla okno in vdihnila svež zrak brez občutka krivde.

A žalost ni nikoli povsem izginila. Še vedno sanjam o Emi – kako teče po travniku pred našo hišo v Škofji Loki in se smeji soncu.

Včasih se vprašam: Ali bi vi zmogli sprejeti tako odločitev? Je darovanje organov res največje dejanje ljubezni ali le način, da si olajšamo bolečino? Kako bi vi živeli naprej?