Pod slovenskim nebom: Moj pobeg iz vsakdanjosti

»Ne morem več, Marko!« sem zakričala, še preden sem sploh razumela, kaj počnem. Moje roke so se tresle, srce mi je razbijalo v prsih, kot bi hotelo pobegniti iz telesa. Marko je sedel za mizo, še vedno v delovni srajci, z očmi prilepljenimi na ekran telefona. Dvignil je pogled, počasi, kot da bi ga iztrgala iz nekega drugega sveta. »Kaj ne moreš več?« je vprašal, njegov glas je bil tih, skoraj prestrašen.

»Tega! Vsega! Laži, pretvarjanja, občutka, da sem ujeta v življenje, ki ni moje!« sem planila pokonci in stol je zaropotal po parketu. V tistem trenutku sem vedela, da ni več poti nazaj. Da sem izgovorila nekaj, kar bo razbilo najino družino in spremenilo vse.

Marko je molčal. Vem, da je v sebi iskal besede, ki bi me ustavile, a jih ni našel. V ozadju sem slišala hčerko Nino, ki je v svoji sobi poslušala glasbo. Sin Luka je bil pri babici. V tistem trenutku sem si želela, da bi bila sama na svetu. Da ne bi bilo nikogar, ki bi ga lahko prizadela.

»Kaj to pomeni?« je končno vprašal Marko in njegov glas je zvenel bolj ranljivo kot kdajkoli prej.

»Pomeni… da grem. Da moram stran. Da moram najti sebe, preden popolnoma izgineva.«

V zraku je visela tišina, težka kot svinec. Marko je vstajal počasi, kot bi ga bolelo vsako gibanje. »In otroka? Kaj pa midva? Kaj pa vsi ti skupni dnevi?«

Nisem imela odgovora. Samo solze so mi polzele po licih in v prsih me je stiskalo od krivde. »Ne vem… Samo… ne morem več živeti tako.«

Tisto noč nisem spala. Slišala sem Markove korake po hodniku, slišala sem Nino jokati v blazini. V glavi so mi odmevali vsi pogovori z mamo: »V življenju moraš potrpeti. Vsaka ženska ima svoje križe.« Ampak jaz nisem več mogla potrpeti.

Naslednje jutro sem spakirala nekaj oblek v staro potovalno torbo in odšla k prijateljici Mojci v Ljubljano. Mojca me je sprejela brez vprašanj. Samo objela me je in mi skuhala kavo. »Veš, da si pogumna?« mi je rekla. Jaz pa sem se počutila kot največja strahopetka na svetu.

Prvi dnevi so bili grozljivi. Vsak zvok telefona me je prestrašil. Marko mi je pisal dolge SMS-e: »Prosim, vrni se. Otroka te potrebujeta.« Mama me je klicala in jokala: »Kaj bo rekla soseda? Kaj boš naredila iz otrok?«

Vsak dan sem hodila po Ljubljani in opazovala ljudi, ki so se mi zdeli tako svobodni. Vsi so hiteli po svojih opravkih, nihče ni vedel za mojo bolečino. Včasih sem sedela na klopci v Tivoliju in si želela, da bi lahko začela znova – nekje daleč stran, kjer me nihče ne pozna.

Mojca mi je pomagala najti delo v knjigarni na Čopovi ulici. Prvič po dolgih letih sem imela občutek, da nekaj zmorem sama. Stranke so prihajale in odhajale, jaz pa sem med policami iskala mir pred svojimi mislimi.

Nina mi je pisala kratka sporočila: »Zakaj si šla?« Luka me ni hotel niti slišati po telefonu. Marko mi je grozil z ločitvijo in odvzemom skrbništva. Mama me ni več klicala.

Vsak večer sem se spraševala: Sem res tako sebična? Ali ima ženska pravico do sreče? Ali moram res vse življenje živeti za druge?

Nekega dne je v knjigarno prišla starejša gospa in me vprašala: »Ste vi tista, ki je zapustila moža in otroke?« Njene oči so bile polne obsojanja.

»Sem,« sem odgovorila tiho.

»Veste… tudi jaz sem nekoč hotela oditi. Pa nisem imela poguma.«

Njene besede so me preganjale še dolgo potem, ko je odšla. Koliko žensk hodi po Sloveniji s podobnimi občutki? Koliko jih nikoli ne zbere poguma?

Po treh mesecih samote sem dobila pismo od Nine: »Mami, pogrešam te. Ampak še bolj pogrešam tisto mami, ki se je smejala.«

Solze so mi zalile oči. Prvič po dolgem času sem začutila upanje.

Marko me je povabil na pogovor v park pod Rožnikom. Sedela sva na klopci in gledala mimoidoče.

»Zakaj nisi nič povedala prej?« me je vprašal.

»Ker sem mislila, da moram biti močna za vse.«

»Jaz pa sem mislil, da si srečna.«

Oba sva molčala dolgo časa.

»Kaj bova zdaj?«

»Ne vem… Ampak vem, da ne morem več živeti tako kot prej.«

Dogovorila sva se za skupno terapijo. Ni bilo lahko – vsak pogovor je bil kot hoja po minskem polju. Otroka sta bila sprva zmedena in jezljiva.

A počasi smo začeli graditi nekaj novega – nekaj bolj iskrenega.

Danes živim sama v majhnem stanovanju v Šiški. Otroka prihajata k meni vsak drugi vikend. Z Markom sva prijatelja – ali vsaj poskušava biti.

Včasih ponoči še vedno poslušam tišino in se sprašujem: Sem naredila prav? Sem sebična ali pogumna?

Morda ni pravega odgovora. Morda si moramo ženske v Sloveniji končno dovoliti biti to, kar smo – tudi če nas zaradi tega obsojajo.

Se tudi vi kdaj vprašate: ali lahko resnično pobegnemo pred tem, kar smo? Ali pa nas preteklost vedno znova najde?