Mami, kdo si? – Zgodba Marije, ki je za sina žrtvovala vse, a ostala sama

»Ne, ne morem verjeti,« si šepetam, ko gledam, kako mimo mene hodi moj sin. Sredi Tivolija, med otroškim smehom in vonjem po kostanju, me je spregledal. Njegove oči so se za trenutek srečale z mojimi, a v njih ni bilo prepoznanja. Kot da sem le še ena izmed mnogih žensk na klopi. »Matic!« skoraj zakličem, a glas mi zastane v grlu. On pa gre naprej, roko v roki s svojo punco, smeje se nečemu, kar ona reče.

V tistem trenutku se mi pred očmi odvijejo leta. Kako sem ga zibala v naročju v naši majhni garsonjeri v Šiški, ko je bil še dojenček in je ponoči jokal zaradi krčev. Kako sem mu kuhala mlečni riž in ga tolažila, ko je imel vročino. Kako sem delala po dvanajst ur v trgovini, da sem mu lahko kupila nove superge za športni dan. Njegov oče, Peter, je odšel, ko je bil Matic star komaj pet let. »Nisem za družino, Marija. Premlad sem za to odgovornost,« mi je rekel in odšel z drugo žensko. Ostala sem sama z otrokom in kupom neplačanih položnic.

»Mami, zakaj ata ne pride več domov?« me je spraševal Matic in jaz sem mu lagala: »Ata ima veliko dela.« Vsak večer sem ga pokrila in mu pela uspavanko, čeprav sem bila izmučena do kosti. Ko je imel prvič težave v šoli, ker ga je sošolec zmerjal zaradi raztrganih hlač, sem ponoči šivala in krpala, da bi imel naslednji dan spet nekaj »novega«. Nikoli nisem imela časa zase. Prijateljice so me vabile na kavo, a sem vedno zavrnila: »Matic me potrebuje.«

Ko je postal najstnik, se je začel zapirati vase. Vrata njegove sobe so bila vedno zaprta. »Pusti me pri miru!« mi je rekel, ko sem potrkala in mu hotela prinesti čaj. »Vsi drugi imajo očete! Zakaj jaz nimam?« me je obtoževal. Počutila sem se krivo za vse – za Petrovo odsotnost, za to, da nimava dovolj denarja za počitnice na morju kot drugi. Ko sem mu hotela pomagati pri učenju matematike, me je odrinil: »Saj ti nič ne razumeš!«

A nisem odnehala. Delala sem še več – čistila po pisarnah zvečer in vikende preživljala v pralnici perila. Vse zato, da bi Matic imel vsaj približno normalno življenje. Ko je maturiral na gimnaziji Bežigrad, sem jokala od ponosa. »Hvala, mami,« mi je rekel tisti dan in me prvič po letih objel.

A potem se je vse spremenilo. Vpisal se je na fakulteto in se preselil v študentski dom na Rožni dolini. Klical me je vedno redkeje. Ko sem mu pisala sporočila: »Kako si? Si jedel?«, so odgovori postajali vse krajši: »V redu sem.« Ko sem mu predlagala kosilo doma: »Nimam časa.«

Prvič me je res zabolelo tisto zimo, ko ni prišel domov za božič. »Grem s prijatelji na smučanje v Kranjsko Goro.« Sedela sem sama za mizo s potico in praznim krožnikom nasproti sebe. Soseda Anica mi je prinesla piškote in rekla: »Saj bo prišel nazaj. Vsi mladi gredo skozi to.« A jaz sem vedela – nekaj se je zlomilo.

Danes ga gledam v parku – odrasel je, visok in samozavesten. Njegova punca ima dolge rjave lase in smeh ji igra na ustnicah. Matic ji nekaj šepne na uho in ona ga poljubi na lice. V meni se prebudita ponos in bolečina hkrati.

»Zakaj si tako žalostna?« me vpraša starejši gospod na klopi poleg mene.
»To je moj sin… pa me ni prepoznal.«
»Otroci gredo svojo pot. Včasih pozabijo na nas stare starše.«
»Ampak jaz nisem stara mama… Jaz sem njegova mama.«

Gospod prikima in pogleda proč. V meni vre – želim vstati in steči za Maticem, ga objeti in mu povedati vse: kako sem ga imela rada, kako sem žrtvovala vse za njegovo srečo. A nekaj me ustavi – strah pred zavrnitvijo.

Ko pridem domov v najino staro stanovanje v Šiški, kjer še vedno visi njegova otroška risba na hladilniku – hiša z rdečo streho in napisom »Mami + Matic«, me preplavi žalost. Pokličem ga še enkrat – zvoni in zvoni… Nihče se ne oglasi.

Zvečer sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane. Sprašujem se: ali sem naredila napako? Sem ga preveč zaščitila? Sem mu dala premalo svobode? Ali pa materinska ljubezen preprosto ni dovolj?

Včasih sanjam o tem, da bi sedela z njim ob kavi na Prešernovem trgu in bi mi povedal vse o svojem življenju – o študiju, o punci, o načrtih za prihodnost. A potem se zbudim sama.

V službi me sodelavke sprašujejo: »Kako je tvoj Matic? Ga kaj vidiš?« In jaz lažem: »Seveda, pride vsako nedeljo na kosilo.« Ne morem priznati resnice – da sem ostala sama.

Nekega dne dobim pismo iz banke – opomin zaradi neplačanega kredita za stanovanje. Pokličem Matica: »Sine… potrebovala bi malo pomoči.« Tišina na drugi strani. »Mami… zdaj res nimam časa… Pokličem te kasneje.« A ne pokliče.

Vse bolj se zapiram vase. Hodim po mestu kot senca same sebe. Ljudje hitijo mimo mene – mlade družine z otroki, pari z vozički… Sprašujem se: ali bodo tudi te matere nekoč pozabljene?

Nekega večera me obišče soseda Anica: »Marija, pojdi z mano na klepet v društvo upokojencev! Tam ni nikoli dolgčas.« Najprej odklonim, potem pa le grem – prvič po dolgih letih sedim med ljudmi in poslušam njihove zgodbe. Nekateri imajo vnuke, ki jih obiskujejo vsak teden; drugi so sami kot jaz.

»Veš kaj, Marija?« mi reče Anica. »Moramo živeti zase. Otroci bodo že našli pot nazaj.«

A jaz še vedno čakam na tisti klic… Na tisti objem… Na tisti trenutek prepoznanja v njegovih očeh.

Se res lahko materinska ljubezen tako hitro pozabi? Ali pa smo matere same krive za svojo osamljenost? Kaj vi mislite?