Ko sem skoraj izgubila sebe med krožniki in pričakovanji

»Ne, ne bom še enkrat pekla potice!« sem skoraj zakričala sama pri sebi, ko sem že tretjič ta teden brskala po shrambi in iskala orehe. Zunaj je deževalo, v kuhinji pa je dišalo po sveže pečenem kruhu, ki ga je mama vedno spekla za praznike. Tokrat pa sem bila jaz tista, ki je morala poskrbeti za vse – za moževo družino, ki je bila znana po tem, da so vsak grižljaj ocenjevali kot na kakšni kuharski oddaji.

»Maja, a boš letos spet naredila tisto tvojo govejo juho?« me je vprašala tašča že pred dvema tednoma po telefonu. Njen glas je bil prijazen, a v njem sem čutila tisti znani podton: »Upam, da boš kos nalogi.«

V meni se je začel nabirati nemir. Vedno sem si želela biti tista snaha, ki jo bodo hvalili na vseh družinskih srečanjih. A letos sem bila utrujena. Delo v pisarni me je izčrpavalo, otroka sta imela vsak svoje težave v šoli, mož pa je bil zadnje čase ves čas na službenih poteh. Kje naj najdem čas in energijo za popolno praznovanje?

»Mami, a lahko letos naročimo pico?« je vprašal sinček Jure, ko me je videl s solzami v očeh nad kupom neoprane posode.

»Ne moremo naročiti pice za rojstni dan! Kaj si bodo mislili?« sem skoraj zavpila, a sem se takoj ugriznila v jezik. Jure me je pogledal s tistimi velikimi očmi in šel tiho v svojo sobo.

Tistega večera sem sedela na kavču z možem Markom. »A res mora biti vse tako popolno? Saj veš, da jim je važno, da smo skupaj,« je rekel in me prijel za roko.

»Ne razumeš… Tvoja mama vedno pripomni, če kaj ni tako kot ona misli, da bi moralo biti. Lani mi je rekla, da so bili njoki premehki! In tvoj brat Aleš… On vedno reče, da je pri njih doma boljše.«

Marko se je nasmehnil: »To so pač oni. Ti si ti. In jaz te imam rad takšno.«

A jaz nisem mogla spustiti. V meni se je nabirala tesnoba. V službi sem bila uspešna, doma pa sem se počutila kot popolna zguba. Zakaj mi ni uspelo pripraviti preprostega kosila brez stresa?

Naslednji dan sem šla v trgovino s seznamom za tri različne sladice, dve glavni jedi in štiri priloge. Na blagajni sem skoraj omedlela ob pogledu na račun. »A res moram vse to?« sem si šepetala.

Doma sem začela pripravljati testo za potico. Telefon je zazvonil – mama.

»Maja, ne sekiraj se preveč. Če boš preveč utrujena, ne boš mogla uživati. Spomni se, kako smo mi praznovali – včasih smo imeli samo jabolčni zavitek in smo bili vsi srečni.«

A jaz sem bila trmasta. Hotela sem dokazati sebi in vsem drugim, da zmorem.

Dan pred praznovanjem sem vstala ob petih zjutraj. Kuhinja je bila polna posod in sestavin. Otroka sta mi pomagala valjati testo za piškote, a sta kmalu obupala nad mojim nerganjem.

»Pusti že te piškote!« je zavpil Marko iz dnevne sobe. »Pridi raje k nam!«

A jaz nisem mogla nehati. Pekla sem in kuhala do poznega večera. Ko sem končno sedla za mizo s skodelico čaja, so mi po licih tekle solze.

Na dan praznovanja je bilo vse pripravljeno – miza polna hrane, hiša pospravljena do zadnjega kotička. Ko so prišli gostje, so vsi pohvalili mizo in jedi.

A ko sem sedela med njimi, sem bila prazna. Nihče ni opazil mojega truda – pogovarjali so se o politiki, o cenah bencina in o tem, kako so bili lani na morju v Izoli.

Tašča je rekla: »Maja, letos si pa res pretiravala! Saj nismo na poroki.«

V meni se je nekaj zlomilo. Pogledala sem Marka in mu tiho rekla: »Nikoli več.«

Po odhodu gostov sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v dež. Prišla sta otroka in me objela.

»Mami, bilo je super! Ampak naslednjič res lahko naročimo pico?«

Zasmejala sem se skozi solze.

Tisti večer sem razmišljala: Zakaj si tako pogosto dovolimo, da nas pričakovanja drugih pahnejo čez rob? Kdaj bomo začeli praznovati zaradi sebe – in ne zaradi vtisa na druge?

Kaj vi mislite – bi si upali naslednjič postreči pico ali jabolčni zavitek namesto tradicionalne pojedine? Ali ste tudi vi kdaj pozabili nase zaradi drugih?