Tašča, ki je prestopila mejo: Kje je meja med pomočjo in izkoriščanjem?
»Spet si pozabil kupiti mleko!« je zavpila tašča, še preden sem sploh odložil ključe na hodniku. Njene besede so me zarezale globlje kot običajno. Bil je petek popoldne, komaj sem zaključil naporen teden v službi, a sem se že tretjič ta teden ustavil v trgovini – ne zase, ampak zanjo.
Moja žena, Tjaša, je sedela v dnevni sobi in gledala televizijo. Najin sin, Luka, se je igral na tleh. Včasih sem si želel, da bi lahko samo sedel poleg njiju in užival v miru doma. A odkar se je tašča, gospa Marija, pred dvema letoma preselila k nam – najprej začasno zaradi poškodbe kolka – je moj dom postal njeno kraljestvo.
»Saj ni tako hudo,« mi je Tjaša pogosto govorila. »Mama je pač sama in rabi pomoč.«
A jaz sem čutil, da ni več samo pomoč. Vsak dan so bile nove zahteve: »Pelji me k zdravniku!«, »Popravi mi rolete!«, »Prinesi mi zdravila!«, »Skuhaj mi kavo!« In če sem slučajno rekel, da nimam časa ali da sem utrujen, me je pogledala s tistim posebnim pogledom – mešanico razočaranja in tihega očitka.
Nekega večera sem sedel na balkonu in kadil cigareto. V glavi sem premleval pogovor z očetom, ki mi je pred leti rekel: »Ne dovoli, da ti kdo hodi po glavi. Postavi meje.« Takrat se mi je zdelo, da pretirava. Danes pa…
»Matej,« me je poklicala Tjaša. »Mama te spet išče. Pravi, da ji računalnik ne dela.«
Vzdihnil sem in pogasil cigareto. Ko sem stopil v njeno sobo, me je pričakala s prekrižanimi rokami. »Vse moram sama! Če te ne bi bilo, bi že zdavnaj obupala.«
»Marija, res sem utrujen. Lahko počaka do jutri?«
»Seveda, če ti ni mar zame…«
Tisti večer nisem mogel zaspati. V meni se je nabiral nemir – občutek krivde in jeze hkrati. Zakaj vedno jaz? Zakaj Tjaša ne vidi, kako me to izčrpava? Zakaj Marija misli, da sem njen osebni asistent?
Naslednji dan sem se odločil, da bom postavil mejo. Ko me je Marija prosila, naj ji grem po kruh (čeprav ga je bilo še pol štruce), sem rekel: »Danes ne morem. Imam druge načrte.«
Njen obraz se je spremenil – kot bi jo udaril. »Aha… Torej zdaj pa ni več pomembno, če jaz nimam kaj jesti?«
Tjaša je slišala pogovor in prišla v kuhinjo. »Matej, saj veš, da mama ne more sama do trgovine.«
»Tjaša, tudi jaz imam svoje življenje! Ne morem biti ves čas na voljo.«
V hiši je zavladala napetost. Marija je ves dan molčala in naju gledala postrani. Tjaša pa mi je očitala: »Zakaj si tako nesramen? Saj ni prosila veliko.«
A meni se ni zdelo več malo. Vsak dan sem čutil večjo težo na ramenih. Začel sem se izogibati domu – ostajal dlje v službi ali šel na pivo s prijatelji. Luka me je pogrešal; enkrat me je vprašal: »Ati, zakaj si vedno žalosten?«
Tisti trenutek mi je počilo srce. Zaradi želje po miru v družini sem izgubljal stik z lastnim otrokom.
Nekega popoldneva sem sedel z očetom na vrtu njegove hiše v Škofji Loki. Povedal sem mu vse.
»Matej,« je rekel počasi, »včasih moraš reči ne – tudi če boli. Če ne boš postavil meje zdaj, boš izgubil sebe.«
Ko sem se vrnil domov, sem našel Marijo in Tjašo v burnem prepiru.
»Tvoj mož me ne spoštuje!« je vpila Marija.
»Mama, dovolj! Matej ni tvoj služabnik!«
Obstal sem na pragu – prvič po dolgem času sem videl Tjašo na moji strani.
Marija se je zjokala in odšla v svojo sobo.
Tistega večera sva s Tjašo dolgo govorila. Priznala mi je, da jo mama duši že od otroštva; da se tudi ona počuti ujeta med lojalnostjo do mene in do nje.
»Kaj pa zdaj?« sem vprašal.
»Ne vem… Ampak nekaj morava spremeniti.«
Skupaj sva poiskala pomoč – obiskala sva družinskega terapevta v Ljubljani. Naučila sva se postavljati zdrave meje in pogumno reči ne.
Marija sprva ni razumela najine odločitve; bila je užaljena in nekaj časa celo ni govorila z nama. A počasi se je začela prilagajati – tudi ona si je našla nekaj prijateljic v društvu upokojencev in začela hoditi na telovadbo.
Danes so dnevi bolj mirni. Še vedno pridejo trenutki napetosti, a zdaj znam reči: »Ne morem zdaj – bom kasneje.« In ne čutim več krivde.
Včasih pa ponoči še vedno razmišljam: Sem bil preveč sebičen? Ali pa imam pravico do svojega miru?
Kaj vi mislite – kje je meja med pomočjo in izkoriščanjem? Bi vi zmogli reči ne svoji tašči?