Večerja, ki je razkrila vse: Ko sem jaz jedel ostanke, sta žena in tašča slavili

»A spet si ti?« je zasikala tašča, ko sem odprl vrata stanovanja. Dež mi je curljal po hrbtu, roke so bile umazane od olja in prahu. Vse, kar sem si želel, je bil topel obrok in nekaj miru po še enem dnevu, ko sem popravljal pipe, zamenjeval stikala in poslušal pritožbe strank. »Ja, mama, saj veš, da delam pozno,« sem zamrmral in se sezul v predsobi.

V kuhinji je dišalo po pečenki in sveže pečenem kruhu. Na mizi so bili še ostanki prazničnega kosila – nekaj zmečkanega krompirja, skorja kruha in pol prazne sklede solate. Žena, Mojca, je sedela za mizo s telefonom v roki, tašča pa je še vedno brisala robove krožnikov. »A si že jedel?« me je vprašala žena, ne da bi dvignila pogled.

»Ne, nisem. Danes sem imel samo sendvič iz bencinske,« sem rekel in pogledal v hladilnik. Tam ni bilo ničesar razen jogurta z rokom uporabe iz prejšnjega tedna in nekaj ostankov juhe. »Če hočeš, si lahko pogreješ tisto juho od včeraj,« je rekla tašča in mi podala star lonec.

V tistem trenutku sem začutil, kako se mi v prsih nabira teža – ne od lakote, ampak od občutka, da sem odveč v lastnem domu. Ko sem sedel za mizo in jedel mlačno juho iz starega lonca, sta se Mojca in njena mama pogovarjali o tem, kako dobro je uspela pečenka in kako bi bilo lepo naslednjič povabiti še sosedo Zdenko. Meni pa ni nihče ponudil niti koščka mesa.

Spomnil sem se časov, ko sva bila z Mojco še sama. Takrat sva skupaj kuhala, se smejala in sanjala o skupni prihodnosti. Potem pa je prišla tašča – najprej le na obisk, potem pa je ostala zaradi ‚zdravstvenih težav‘. Od takrat naprej sem bil vedno bolj gost v lastnem domu. Moj glas ni več štel.

»Veš, Janez,« je rekla tašča s tistim pokroviteljskim tonom, »če bi več zaslužil, bi si lahko tudi ti privoščil kaj boljšega.« Mojca je prikimala. »Saj veš, da ni lahko danes najti dobre službe. Ampak vsaj imaš delo.«

V meni je zavrelo. Vsak dan sem se vozil po celi Gorenjski – od Jesenic do Kranja – popravljal tuje domove, medtem ko moj lastni razpada. Vse za drobiž. Moj prijatelj Peter mi je sicer dal delo v svojem startupu kot ‚mojster za vse‘, a plačilo je bilo skromno. Vsak evro sem obračal dvakrat.

»A veš kaj?« sem rekel tiho, a dovolj glasno, da sta me slišali obe. »Nisem lačen samo hrane. Lačen sem spoštovanja.«

Mojca me je pogledala presenečeno. »Kaj pa zdaj dramatiziraš? Saj veš, da imamo vsi težke čase.«

»Ne govorim o denarju! Govorim o tem, da me ne vidita več kot človeka. Da sem postal nekdo, ki ga opazita samo takrat, ko kaj manjka ali ko je treba kaj popraviti.«

Tašča se je zasmejala: »Če ti ni všeč, pa pojdi! Saj te nihče ne sili.«

Za trenutek sem res pomislil, da bi odšel. Ampak kam? Stanovanje je bilo na ime Mojčine mame. Jaz sem bil le ‚priseljenec‘, čeprav sem vsak evro vlagal v popravila in račune.

Tisto noč nisem spal. Ležal sem na kavču v dnevni sobi in poslušal smeh iz spalnice. Spomnil sem se očeta, ki mi je vedno govoril: »Janez, nikoli ne dovoli, da te kdo ponižuje v tvojem lastnem domu.« Ampak to ni bil več moj dom.

Naslednje jutro sem zgodaj odšel na delo. Med vožnjo do stranke v Škofji Loki sem premišljeval o svojem življenju. Zakaj vedno jaz popuščam? Zakaj vedno jaz jem ostanke?

Pri stranki me je pričakal starejši gospod Franc. Ko sva skupaj popravljala vrata na garaži, mi je rekel: »Veš, Janez, življenje ni fer. Ampak če ne boš sam postavil meja, jih bodo drugi prestopili.«

Tiste besede so mi ostale v glavi ves dan.

Ko sem se zvečer vrnil domov, sta bila Mojca in tašča spet pri mizi – tokrat s torto in vinom. »Danes praznujeva moj rojstni dan!« je vzkliknila tašča in mi pomolila prazen krožnik.

Nisem več zdržal. »Vama želim lep večer. Jaz grem ven.« Vrata so za mano zaloputnila močneje kot kdajkoli prej.

Na klopci pred blokom sem sedel dolgo v noč. Razmišljal sem o tem, kako hitro lahko človek izgubi sebe zaradi drugih. Kako hitro postaneš neviden.

Naslednji dan sem poklical prijatelja Petra: »A imaš kakšno delo zunaj Ljubljane? Rad bi začel znova.«

»Seveda imam! Pridi k meni v Kamnik – tam potrebujejo nekoga z izkušnjami.«

Tisti večer sem prvič po dolgem času začutil upanje.

Ko zdaj gledam nazaj na tiste dni samote in ponižanja, se sprašujem: Koliko nas v Sloveniji živi tako – na robu lastnega doma? Koliko nas jé ostanke svojih sanj?

Mogoče nisem edini. Mogoče nas je več.

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi ostali ali bi šli?