Ko je tašča prišla iz bolnišnice z zlomljenim srcem

»Ne morem več dihati!« je zavpila Marija, ko je padla na kavč v dnevni sobi. Vse se je zgodilo tako hitro – še pred nekaj minutami je v kuhinji rezala čebulo za govejo juho, zdaj pa sem jo gledala, kako se drži za prsi in išče sapo. Moja žena, Petra, je planila k njej in ji s tresočimi rokami podložila blazino pod glavo. »Mami, drži se! Pokličem rešilca!«

V tistem trenutku sem stal ob vratih in opazoval prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Marija je bila vedno steber naše družine – tista, ki je povezovala vse niti, kuhala najboljšo potico in vedno našla besedo tolažbe. A zdaj je bila ranljiva, prestrašena in sama. Ko so jo odpeljali, sem v Petrinih očeh videl strah in nemoč. »Kaj če jo izgubim?« je šepnila. Objela sem jo in ji obljubil, da bo vse v redu, čeprav nisem verjel niti sam sebi.

V bolnišnici so Marijo sprejeli na oddelek za interno medicino. Zdravniki so opravili vse preiskave – EKG, krvne teste, rentgen. Petra je sedela na plastičnem stolu na hodniku in grizla nohte. Jaz sem hodil gor in dol, kot lev v kletki. Čas se je vlekel. Po treh urah je prišel zdravnik. »Ni infarkt, a srce je oslabljeno. Potrebovala bo počitek in podporo.«

Petra je planila v jok. »Hvala bogu!«

A to ni bil konec naše nočne more. Ko smo Marijo pripeljali domov, ni bila več ista. Bila je tiha, zamišljena in pogosto odsotna. Nekega večera sem jo našla v kuhinji, kako strmi skozi okno v deževno noč. »Marija, ste v redu?« sem vprašala.

Pogledala me je s tistimi utrujenimi očmi. »Veš, Ana… Včasih si želim, da bi bilo vse drugače. Da bi znala povedati, kar me teži.«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Petra je v zadnjih dneh postajala vse bolj napeta. Vsak pogovor z mamo se je končal s tišino ali prepirljivimi opazkami.

Nekega popoldneva sem slišala prepir iz dnevne sobe.

»Zakaj mi nikoli nisi povedala resnice? Zakaj si vedno skrivala stvari pred mano?« je vpila Petra.

»Ker sem te hotela zaščititi!« je odvrnila Marija z zlomljenim glasom.

»Pred čim? Pred sabo? Pred očetom? Pred tem, da si celo življenje nesrečna?«

Vstopila sem ravno v trenutku, ko je Marija planila v jok. Petra je stekla ven iz hiše in zaloputnila vrata.

Tistega večera sem sedla k Mariji in ji skušala ponuditi skodelico čaja.

»Ana… veš, jaz nisem slaba mama. Samo… nisem znala drugače. Ko sem bila mlada, sem sanjala o drugačnem življenju. Hotela sem študirati, potovati… A potem sem spoznala Franca in ostala doma na kmetiji. Vse življenje sem delala za druge – za moža, za hčerko… Nikoli nisem imela časa zase.«

Solze so ji polzele po licih.

»In zdaj… zdaj me srce boli ne samo zaradi bolezni. Boli me vse tisto neizrečeno med mano in Petro.«

Tiste noči Petra ni prišla domov. Poklicala sem jo, a ni dvignila telefona. Marija je sedela v temi in tiho jokala.

Naslednje jutro se je Petra vrnila – bleda, z zabuhlimi očmi.

»Mami… oprosti.«

Marija jo je objela in obe sta jokali kot majhni deklici.

A napetost ni izginila. V hiši so lebdele neizrečene besede kot težak oblak nad Triglavom pred nevihto. Vsakdanji pogovori so bili polni tišine in prikritih očitkov.

Nekega dne sem šla po kruh v trgovino in srečala sosedo Olgo.

»Kako pa kaj Marija? Slišala sem za bolnišnico… Saj bo vse v redu?«

»Upam… A doma ni lahko. Veliko stvari pride na dan, ko si bolan.«

Olga me je pogledala z razumevanjem: »V naši družini smo imeli isto… Ko je ata zbolel, smo šele takrat začeli govoriti o stvareh, ki so nas tiščale leta.«

Ko sem se vrnila domov, sem našla Marijo na vrtu. Sedela je na klopci in gledala rože.

»Ana… veš kaj me najbolj boli? Da sem celo življenje molčala o svojih željah in strahovih. In zdaj imam občutek, da sem Petro prikrajšala za iskrenost.«

Pogledala sem jo: »Nikoli ni prepozno za pogovor.«

Tistega večera smo sedle skupaj – jaz, Petra in Marija – in prvič odprto govorile o vsem: o strahovih pred prihodnostjo, o zamujenih priložnostih, o tem, kako težko je biti ženska v Sloveniji – med pričakovanji družine in lastnimi sanjami.

Petra je rekla: »Mami… vedno sem te imela rada. Samo želela bi si, da bi mi povedala več o sebi.«

Marija ji je stisnila roko: »Tudi jaz tebe. In oprosti mi za vse tišine.«

Ko danes gledam nazaj na tiste dni, se sprašujem: Zakaj potrebujemo bolezen ali krizo, da si povemo resnico? Zakaj tako težko govorimo o svojih občutkih doma? Morda bo kdo od vas znal odgovoriti namesto mene.