Ko je bila babica utrujena za našega sina, a polna energije za svojo hčerko – zgodba o razočaranju in bolečini
»Ne morem, Nika, res nimam več moči. Leta so tu, veš,« je rekla tašča, ko sem jo prosila, če bi lahko za kakšno uro popazila na najinega Gala. Stala sem v kuhinji, z eno roko zibala voziček, z drugo mešala juho, v očeh pa so mi že gorele solze. »Saj razumem,« sem zamomljala, čeprav nisem razumela. V resnici sem bila obupana.
Gala sva z Markom dobila po dolgih letih čakanja in neuspešnih poskusov. Ko sem končno zagledala dve črtici na testu, sem si obljubila, da bom naredila vse, da bo imel ljubečo družino. Marko je bil navdušen, a oba sva vedela, da bova potrebovala pomoč. Moja mama živi v Prekmurju in še dela v trgovini; pride lahko le redko. Upala sem, da bo Markova mama, gospa Marija, tista babica, ki bo z veseljem pomagala.
A že v nosečnosti sem začutila distanco. »Jaz sem svoje otroke že vzgojila, zdaj pa naj mladi pokažejo, kaj znajo,« je rekla na eni od nedeljskih kosil. Marko je zamahnil z roko: »Pusti mamo, ona je pač taka.«
Ko se je Gal rodil, so se stvari še poslabšale. Marija je prišla v porodnišnico za deset minut, prinesla šopek in odšla. Ko sem jo prosila za pomoč – samo za eno popoldne na teden – je rekla: »Nika, res ne morem več tega. Hrbet me boli, pa kolena tudi.«
Sprejela sem to z grenkobo. Vseeno sem ji pošiljala slike Gala, jo vabila na obisk. Vedno je našla izgovor: »Danes ne morem, grem k zdravniku.« »Jutri imam vrt.« »Vreme mi ne paše.«
Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me je dobesedno sesulo. Markova sestra Petra je rodila hčerko Lano. Marija je bila nenadoma povsod: pri Petri doma skoraj vsak dan, v trgovini z vozičkom in vnukinjo, na igrišču s sosedami. Na Facebooku so se vrstile slike: »Babica in Lana na sprehodu«, »Babica spekla piškote za Lano«. Petra mi je po telefonu navdušeno razlagala: »Mami mi res ogromno pomaga! Brez nje ne bi zmogla.«
V meni se je nabirala bolečina in bes. Marku sem rekla: »Zakaj ona lahko? Zakaj za Petro ima energijo in voljo?« Marko je bil tiho. »Mogoče ji je zdaj lažje?« je poskušal. A oba sva vedela, da to ni res.
Začela sem se umikati. Na družinskih kosilih sem bila tiha. Ko so vsi občudovali Lano in Marijino potrpežljivost, sem stiskala zobe. Gal je rasel brez babičine bližine. Ko sem ga peljala v vrtec prvič sama – s cmokom v grlu – sem si želela vsaj enega objema ali spodbudne besede.
Nekega dne sem Marijo vprašala naravnost: »Zakaj Gala ne obiskujete? Zakaj Petri pomagate, nama pa ne?« Pogledala me je s tistim hladnim pogledom: »Nika, vsak ima svoje življenje. Petra me bolj potrebuje.«
»Tudi jaz sem vas prosila za pomoč!« sem skoraj zakričala.
»Ti si močna punca. Saj zmoreš sama.«
Tisti večer sem jokala kot še nikoli. Marko me je držal v naročju in šepetal: »Žal mi je.«
Začela sem dvomiti vase. Sem res preveč zahtevna? Sem ji kdaj dala občutek, da ni dobrodošla? A potem sem videla slike na Facebooku: Marija z Lano v parku, Marija na predstavi v vrtcu… Gala ni bilo nikjer.
S Petrom sva se začeli oddaljevati. Ona ni razumela moje bolečine – zanjo je bilo samoumevno, da ji mama pomaga. »Saj imaš Marka! Saj imaš svojo mamo!« mi je rekla nekoč na kavi.
Moja mama pa pride lahko le enkrat na mesec in še takrat utrujena po vožnji iz Prekmurja.
Vse bolj sem se počutila kot tujec v lastni družini. Gal je začel spraševati: »Zakaj babica ne pride k meni? Zakaj gre vedno k Lani?« Kaj naj mu rečem?
Nekega dne sem ga peljala na rojstni dan k Lani. Tam so bili vsi: Petra s partnerjem, Marija z nasmehom do ušes… Ko sva prišla midva z Galom, so naju komaj opazili. Gal je sedel v kotu in gledal druge otroke.
Ko smo odhajali domov, me je vprašal: »Mami, a me babica nima rada?«
Tisti trenutek se mi je srce zlomilo.
Doma sem Marku rekla: »Ne grem več tja. Ne bom več prosila za drobtinice pozornosti.« On me je razumel – a tudi njega je bolelo.
Začela sva graditi svoj svet – brez pričakovanj do drugih. Gal ima zdaj prijatelje iz vrtca in čudovito vzgojiteljico. Moja mama pride kolikor more in ga objame tako močno, kot zna le ona.
A rana ostaja. Vsakič ko vidim Marijo z Lano na igrišču ali slišim Petro govoriti o tem, kako super babica je njena mama… me zaboli.
Včasih ponoči premišljujem: Kaj bi lahko naredila drugače? Zakaj nekateri stari starši izberejo le ene vnuke? Je res tako težko biti pravičen?
Mogoče nisem edina s to izkušnjo… Ste tudi vi doživeli kaj podobnega? Kako ste se spopadli z občutkom zavrženosti in nepravičnosti v družini?