Ko se je sin vrnil: Zgodba o odpuščanju in sprejemanju

»Ne morem verjeti, da si tukaj, Matej!« sem zakričala, ko sem ga zagledala na pragu naše stare hiše v vasi pod Pohorjem. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem mislila, da ga bo slišal še sosed Jože čez cesto. Pet let. Pet dolgih let ni bilo ne glasu, ne pisma, ne klica. Samo tišina in praznina v hiši, kjer je nekoč odmeval njegov smeh.

Matej je stal tam, zaraščen, shujšan, v očeh pa tisti znani uporniški sijaj. Ob njem pa dekle – temnih las, z velikimi očmi, ki so me gledale z mešanico strahu in upanja. »Mama, to je Ana,« je rekel tiho. »Prišla sva domov.«

Domov? Kaj sploh pomeni domov, ko si pet let izginil brez razlage? Ko sem vsak večer jokala v blazino in molila k Mariji, naj mi ga vrne živega? Ko sem poslušala vaške govorice: »Saj veš, tvoj Matej je bil vedno malo čuden. Gotovo je zabredel.«

»Zakaj si odšel? Kje si bil?« sem izbruhnila. »In kdo je ona?«

Matej je pogledal v tla. Ana pa je stopila korak naprej in nežno prijela njegovo roko. »Gospa Marija, vem, da vam ni lahko. Ampak Matej mi je rekel, da ste dobra mama. Da ste vedno verjeli vanj.«

Zasmejala sem se – grenko, utrujeno. »Verjela? Ko pa sem vsak dan dvomila vase in vanj!«

Matej je dvignil pogled. »Mama, nisem mogel več živeti tukaj. Po očetovi smrti… vse me je dušilo. Moral sem stran. Najprej v Ljubljano, potem v Trst… Potem sem spoznal Ano.«

»In zakaj se zdaj vračaš?«

»Ker nimava več kam iti. Ker… ker sem pogrešal dom. Tebe.«

V meni se je prepletalo vse: olajšanje, jeza, žalost in nekakšna tiha sreča. A ko sem pogledala Ano, sem začutila odpor. Bila je drugačna – ne iz naše vasi, ne iz naše kulture. Govorila je z rahlim naglasom – kasneje sem izvedela, da je njena mama iz Bosne.

V naši vasi takih niso marali. Vedno so bili »drugačni«. Spomnila sem se, kako so vaški otroci zmerjali malega Senada iz sosednje hiše: »Bosanc!« In zdaj naj bi jaz sprejela Ano?

Tiste prve dni je bilo napeto. Matej in Ana sta spala v njegovi stari sobi. Soseda Marjeta me je že naslednji dan ustavila pri trgovini: »Sem slišala, da se je Matej vrnil… In da ni sam!« Pogledi so bili radovedni, jeziki ostri.

Zvečer sem sedela v kuhinji in poslušala njun smeh iz sobe. Bolelo me je. Zakaj ni mogel biti srečen z Nežo iz sosednje vasi? Zakaj ravno z Ano?

Nekega večera sem ju povabila na večerjo. Tišina pri mizi je bila težka kot svinec. Ana se je trudila biti prijazna: »Gospa Marija, lahko vam pomagam pri vrtu? Rada imam rože.«

»Ni treba,« sem odrezala.

Matej me je pogledal s tistim pogledom, ki ga poznam že od malega – ko ga nekaj boli, pa ne zna povedati.

Tako je minil teden. Potem pa sem nekega popoldneva zaslišala jok iz vrta. Ana je sedela na klopci in tiho hlipala.

Prisedla sem – sprva nerodno, potem pa me je nekaj gnalo naprej.

»Kaj pa je?«

Ana me je pogledala skozi solze: »Vem, da me ne marate. Niti ne pričakujem tega… Samo… Matej mi je rekel, da ste vi edina družina, ki jo ima.«

Zamolčala sem nekaj trenutkov. Potem pa: »Zakaj nimaš svoje družine?«

Ana si je obrisala solze: »Moj oče je umrl v vojni na Balkanu. Mama dela v Avstriji kot čistilka. Brat živi v Nemčiji… Vsi smo raztreseni po svetu. Nikjer nisem doma.«

V tistem trenutku sem začutila nekaj novega – sočutje? Razumela sem jo bolj kot bi si želela priznati.

»Veš… tudi jaz se počutim sama, odkar ni mojega moža… In Mateja ni bilo…«

Ana se mi je nasmehnila skozi solze: »Mogoče sva si bolj podobni kot misliva.«

Tisti večer sem prvič začutila toplino do nje.

Naslednje dni sva skupaj pletli vrtno ograjo in sadili rože. Soseda Marjeta naju je opazovala skozi okno – vem, da bo še dolgo govorila po vasi.

Matej se je počasi vračal k sebi – začel je popravljati staro kolo in pomagal pri kmetiji. Včasih sva se sporekla – o preteklosti, o tem, zakaj ni pisal… A vedno sva našla pot nazaj.

Nekega večera smo sedeli na verandi in gledali sončni zahod nad Pohorjem.

»Mama… oprosti mi za vse bolečine, ki sem ti jih povzročil.«

Solze so mi spolzele po licu. »Samo to sem si želela – da prideš domov.«

Ana me je prijela za roko: »Hvala vam za priložnost.«

Tiste noči nisem mogla spati. Razmišljala sem o vseh predsodkih – svojih in vaških. Koliko sreče si odvzamemo zaradi strahu pred drugačnostjo?

Danes sedim na istem pragu kot tistega dne, ko sta prišla domov. Vrt cveti bolj kot kdajkoli prej – Ana ima res čudežne roke.

Včasih se vprašam: Koliko ljubezni bi izgubila, če bi ostala ujeta v svojih predsodkih? Je res tako težko odpustiti in sprejeti?