Kako sem skušala zaščititi naše družinske praznike pred vsiljivimi sorodniki

»Spet prihajajo,« sem si šepnila, ko sem skozi okno opazovala, kako se na dvorišču ustavlja avto tete Marjete. Srce mi je začelo hitreje biti. Vedela sem, da bo spet vse po starem – prepiri zaradi malenkosti, očitki iz preteklosti in tisti občutek, da nikoli ne bom dovolj dobra za njih. »Martina, pridi pomagat!« je zaklicala mama iz kuhinje. Z globokim vdihom sem stopila do nje, a v sebi sem že kuhala načrt, kako bom letos poskusila zaščititi našo družino pred vsiljivostjo sorodnikov.

Vsako leto je bilo isto. Na praznike – bodisi za božič, veliko noč ali rojstni dan dedka Franca – so se k nam zgrnili vsi: teta Marjeta s svojim možem Jožetom, stric Peter, ki je vedno znal najti razlog za prepir, in sestrična Kaja, ki je vsem na glas razlagala, kako uspešna je v Ljubljani. Mama je vedno želela, da bi bili vsi skupaj, a jaz sem čutila, da nas to razdvaja bolj kot povezuje.

»Martina, zakaj si tako tiha?« me je vprašala teta Marjeta že pri vhodu. »A si spet kaj užaljena? Saj veš, da smo vsi tukaj družina.« Njen glas je bil sladek kot med, a v njem sem slišala očitek. »Nisem užaljena, samo utrujena sem od službe,« sem odvrnila in se trudila skriti napetost v glasu.

V dnevni sobi je stric Peter že začel s svojo najljubšo temo: »V tej državi nič ne štima! Plače so mizerne, mladi pa samo jamrajo!« Pogledal me je naravnost v oči. Vedno je imel pripombe na moj poklic – delam kot socialna delavka v Velenju in po njegovem mnenju to ni »prava služba«. »Peter, pusti Martino pri miru,« ga je skušala ustaviti mama, a on se ni dal: »Saj nič ne rečem, ampak če bi bila moja hči, bi ji že zdavnaj povedal, naj gre raje v tujino.«

Vsakič znova sem čutila, kako se mi v prsih nabira jeza. Zakaj ne morejo preprosto uživati v skupnih trenutkih? Zakaj mora vsak praznik postati bojišče? Ko sem bila mlajša, sem se trudila ugajati – prinašala sem darila, pomagala pri pripravi hrane in se smehljala tudi takrat, ko mi ni bilo do smeha. A zdaj sem vedela: nekaj se mora spremeniti.

Ko smo sedli za mizo in so se začeli običajni pogovori o tem, kdo ima boljšo službo in kdo več zasluži, sem prvič zbrala pogum: »A lahko letos ne govorimo o denarju in službah? Lahko preprosto uživamo v tem, da smo skupaj?« Za trenutek je nastala tišina. Teta Marjeta me je pogledala z dvignjeno obrvjo: »A te moti, če se pogovarjamo? Saj smo vendar družina.«

»Motijo me stalni očitki in primerjave. Vsak praznik se konča z užaljenimi obrazi in slabo voljo. Zakaj ne moremo biti preprosto hvaležni za to, kar imamo?« sem rekla tiho, a odločno.

Stric Peter je zavzdihnil: »Ti mladi ste res občutljivi.« Kaja pa je zavila z očmi: »Če te moti družina, pač ne prihajaj.«

Mama me je pod mizo prijela za roko. Njene oči so bile polne skrbi in žalosti. Vedela sem, da si želi miru bolj kot kdorkoli drug. Počutila sem se krivo, ker sem dvignila glas – a hkrati tudi olajšano.

Po kosilu sem šla na vrt zadihat svež zrak. Pridružil se mi je oče. »Veš, Martina, ni lahko postaviti meje. Ampak prav imaš – včasih moramo povedati naglas, kar nas teži.« Njegove besede so mi dale moč.

Tisti večer sem prvič po dolgem času zaspala brez občutka tesnobe. A vedela sem, da bo naslednji praznik spet preizkušnja.

Meseci so minevali in bližal se je rojstni dan moje mame. Tokrat sem bila odločena: povabila bom samo tiste sorodnike, ki res želijo biti del našega življenja – brez strica Petra in tete Marjete. Mama je bila najprej v dvomih: »Kaj pa bodo rekli? Saj veš, kako hitro se razširijo govorice po vasi.«

»Mama, dovolj imam tega. Vsakič znova nas ponižujejo in kritizirajo. Hočem praznovati z ljudmi, ki nas spoštujejo.«

Na dan praznovanja je bilo drugače – manj ljudi, a več topline. Smejali smo se spominom iz otroštva in peli stare slovenske pesmi. Mama je prvič po dolgem času rekla: »Hvala ti, Martina. To potrebujemo.«

A že naslednji dan so začeli zvoniti telefoni. Teta Marjeta je bila užaljena: »Kako si si drznila izpustiti nas? Saj smo vendar družina!« Stric Peter je poslal jezno sporočilo: »Tole si si zapomnila!«

Bolelo me je – a hkrati sem čutila olajšanje. Prvič v življenju sem postavila mejo in zaščitila svojo družino pred strupenimi odnosi.

Včasih ponoči še vedno razmišljam: ali sem ravnala prav? Je pravica do miru pomembnejša od tradicije? Kaj vi mislite – kdaj reči ‚dovolj‘ in zaščititi svoje najbližje pred lastnimi sorodniki?