Med dvema ognjema: Zgodba o tastu, ki ni znal spustiti hčere

»A res misliš, da si dovolj dober za mojo hčer?« je Francov glas zarezal skozi tišino dnevne sobe, kjer sem prvič sedel kot Mojčin fant. Njegove oči so me merile kot lisjak, ki preži na plen. V tistem trenutku sem si želel, da bi lahko izginil. Mojca je sedela poleg mene, tiho in napeto, z rokami stisnjenimi v pest.

Nikoli nisem razumel šal o tastih in zetih. Vedno so se mi zdele pretirane, izmišljene za televizijske komedije. A zdaj sem sedel v središču take šale – le da meni ni bilo do smeha. Ko sem spoznal Mojco, sem bil prepričan, da sem našel svojo sorodno dušo. Njena toplina, njen smeh, način, kako je znala poslušati in razumeti… vse to me je prevzelo. Prvič v življenju sem začutil, da bi lahko nekoga ljubil brezpogojno.

A s tem je prišla tudi njena družina. Njena mama, gospa Marija, je bila prijazna in tiha ženska, ki je vedno skuhala preveč hrane in me postregla z domačim kruhom. Njen brat Aleš je bil tipičen mlajši brat – radoveden in malce nesramen, a v bistvu dober fant. In potem je bil tu Franc – njen oče. Mož z grobimi rokami in še bolj grobim glasom. Bil je upokojen policist, ki je v življenju videl preveč slabega in premalo lepega.

Prvič sem ga srečal na njihovem vrtu v Škofji Loki. Prišel sem z rožami za Mojco in buteljko vina za starše. Franc me je pogledal od nog do glave in rekel: »A si ti tisti, ki misli, da bo osvojil mojo hčer?« Nasmehnil sem se in mu ponudil roko, a jo je le na hitro stisnil in že pogledal stran.

Tisti večer sem komaj kaj pojedel. Franc me je ves čas spraševal o moji službi – delal sem kot učitelj slovenščine na osnovni šoli – in o moji družini. »A imaš svojo hišo? A imaš avto? Koliko zaslužiš?« Vprašanja so letela kot iz mitraljeza. Mojca me je pod mizo držala za roko, a to ni pomagalo. Po večerji sem se počutil kot na izpitu, ki ga nisem opravil.

Kljub temu sva z Mojco vztrajala. Hodila sva na izlete po Sloveniji – na Bled, v Bohinj, na morje v Strunjan. Vsakič sem ji prinesel rože ali ji pripravil kakšno presenečenje. Ko sva se odločila, da bova skupaj najela stanovanje v Ljubljani, sem bil prepričan, da bo Franc končno sprejel najino zvezo.

A motil sem se. Ko sva mu povedala za najino odločitev, je planil: »Kaj pa misliš, da boš živel na račun moje hčere? Saj še zase ne znaš poskrbeti!« Mojca mu je skušala razložiti, da imava oba službo in da bova vse stroške delila. A Franc ni hotel slišati ničesar.

Sčasoma so se konflikti samo še stopnjevali. Ko sva prišla na obisk, je Franc vedno našel razlog za prepir: »Zakaj še nista poročena? Zakaj še nimate otrok? Zakaj nisi kupil stanovanja?« Vsakič znova sem se trudil ostati miren, a v meni se je nabiral bes.

Nekega dne sem Mojci rekel: »Ne morem več tako. Tvoj oče me nikoli ne bo sprejel.« Pogledala me je s solzami v očeh: »Prosim te, potrpi še malo. On ni slab človek… Samo težko spusti nadzor.«

A potrpljenje ima svoje meje. Ko sva praznovala najino tretjo obletnico in povabila njene starše na večerjo v najino stanovanje, se je vse sesulo. Pripravil sem najboljšo večerjo svojega življenja – pečenko po receptu moje mame in domačo jabolčno pito. Vse je bilo popolno… dokler ni Franc začel: »A to si ti kuhal? Saj moški ne kuhajo! Kaj pa boš še rodil?« Vsi so utihnili. Marija ga je skušala pomiriti: »Franc, pusti ga no…« A on ni odnehal: »Moja hči si zasluži pravega moškega!«

Takrat sem izgubil živce: »Dovolj imam! Nikoli ne bom dovolj dober za vas! Ampak vaša hči me ima rada in jaz njo! Če tega ne morete sprejeti, potem… potem pač ne boste del najinega življenja!«

Vsi so obnemeli. Mojca je planila v jok in stekla v spalnico. Marija me je pogledala s toplimi očmi: »Samo čas potrebuje…« Franc pa je vstal in brez besed odšel iz stanovanja.

Tisti večer sva z Mojco dolgo govorila. Prvič mi je priznala, kako težko ji je biti med dvema ognjema – med očetom in mano. »Včasih imam občutek, da nikoli ne bom mogla biti srečna, ker vedno nekdo trpi.«

Minili so meseci tišine. Franc ni klical niti pisal. Marija nama je občasno prinesla domače piškote ali sveže jabolka z vrta. Aleš mi je napisal sporočilo: »Stari, ne sekiraj se… Ata bo že prišel k sebi.«

Ko se je rodila najina hči Lina, sva jo želela pokazati tudi Francu. Mojca ga je poklicala: »Ata… rodila sem… imaš vnukinjo.« Na drugi strani je bila tišina… potem pa tih glas: »Prideva jutri.«

Ko sta prišla, je Franc dolgo gledal malo Lino v zibki. Potem jo je prvič prijel v naročje – nerodno, a nežno. Pogledal me je in rekel: »Mogoče pa le nisi tako slab zet.«

V tistem trenutku sem začutil olajšanje… a brazgotine ostajajo. Še danes se sprašujem: Zakaj moramo Slovenci tako težko sprejemati spremembe? Zakaj očetje tako težko spustijo svoje hčere? Morda pa bi morali več govoriti o tem – namesto da se skrivamo za šalami o tastih in zetih.