Nisem tvoja gospodinja: Zgodba o Ani iz Škofje Loke

»Ana, zakaj še ni kosila?« je zadonelo iz dnevne sobe, kjer je sedel moj mož Rok, noge na mizi, oči prilepljene na televizijo. V kuhinji sem z rokami v pomiti vodi stiskala gobico, tako močno, da so mi členki pobelili. »Samo še solato narežem,« sem izdavila, čeprav sem si želela zavpiti: »Zakaj ne moreš sam?«

A v naši hiši se takšna vprašanja niso postavljala. Prišla sem iz majhne vasice pod Lubnikom, kjer so me učili, da je ženska steber doma. Ko sem se poročila z Rokom in preselila k njemu v Škofjo Loko, sem verjela, da bova skupaj gradila življenje. Namesto tega sem postala gospodinja – ne le njemu, temveč tudi njegovi mami Mariji in sestri Tini, ki sta skoraj vsak dan prihajali na obisk.

»Ana, a si že posesala? Veš, Tina ima alergijo na prah,« mi je nekoč rekla tašča, ko sem ravno končala s pomivanjem tal. Tina je sedela na kavču in listala po telefonu. »Mami, pusti Ano, saj bo že,« je zamomljala, a niti pogledala me ni. V tistem trenutku sem si zaželela izginiti.

Moje sanje so bile drugačne. Hotela sem biti učiteljica slovenščine, pisati zgodbe in potovati. A po poroki so se moji dnevi spremenili v rutino: vstani ob šestih, pripravi zajtrk, pospravi stanovanje, pojdi v službo v lokalno trgovino, po službi domov – kuhanje, likanje, pranje. Roka ni bilo nikoli doma; če ni bil v službi, je bil s prijatelji na pivu ali pri nogometu.

Najhuje je bilo ob nedeljah. Takrat je prišla cela Rokova družina na kosilo. »Ana, naredi še potico!« je ukazala Marija. »Ana, a boš še kavo skuhala?« je dodal Rokov oče Jože. Vsi so sedeli za mizo in se smejali šalam na moj račun: »Naša Ana je pa res pridna!«

Vsakič znova sem se počutila manjšo. Ko sem poskusila povedati Roka, da me boli, kako me jemljejo za samoumevno, je zamahnil z roko: »Ah, ne kompliciraj. Saj veš, da te imajo radi.«

A jaz nisem več čutila ljubezni – le utrujenost in praznino.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči mesta pod sabo. V roki sem držala star zvezek iz srednje šole. V njem so bile moje zgodbe – o dekletu, ki si upa slediti svojim sanjam. Prvič po dolgih letih sem začutila solze v očeh.

Naslednji dan sem zbrala pogum in vprašala Roka: »Kaj pa če bi šla študirat naprej? Lahko bi delala polovični delovni čas in obiskovala predavanja.«

Pogledal me je kot tujko: »Kaj ti bo to? Saj imaš službo. Pa še kdo bo skrbel za hišo?«

»Lahko bi si razdelila opravila…« sem previdno predlagala.

»Ne dramatiziraj. Saj veš, da to ni realno.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale besede: »To ni realno.« Ampak zakaj ne? Zakaj bi moralo biti moje življenje omejeno na kuhinjo in čistilna sredstva?

V službi sem začela opazovati sodelavke. Marta je bila ločena in sama vzgajala sina. Kljub temu je bila vedno nasmejana. »Veš kaj, Ana? Najtežje je narediti prvi korak. Potem gre lažje,« mi je rekla nekega dne med malico.

Doma pa so se napetosti stopnjevale. Marija je začela prihajati še pogosteje. »Rok ti mora pomagati več!« je rekla meni – a vedno tako, da je bilo jasno: če kaj ni postorjeno, sem kriva jaz.

Nekega popoldneva sem slišala Tino govoriti po telefonu: »Naša Ana je pa res prava gospodinja! Če bi jaz imela tako ženo…«

V meni se je nekaj zlomilo.

Tisto noč sem Roka pogledala naravnost v oči: »Nisem tvoja gospodinja. Nisem vaša služkinja! Sem tvoja žena – človek s svojimi željami.«

Molčal je dolgo. Potem pa rekel: »Če ti ni prav, pa pojdi.«

Srce mi je razbijalo. Vzela sem kovček in nekaj oblek ter odšla k sestri v Kranj.

Prvi dnevi so bili najtežji v mojem življenju. Jokala sem za vsako malenkost – za izgubljenimi leti, za sanjami, ki so se mi izmuznile skozi prste. A počasi sem začela dihati.

Prijavila sem se na izredni študij slovenistike v Ljubljani in začela delati kot pomočnica v knjižnici. Vsak dan znova sem se učila biti sama s sabo – brez občutka krivde.

Rok me je klical nekajkrat. Najprej jezno: »Kdaj prideš domov?« Potem bolj otožno: »Pogrešam te.« A jaz nisem več mogla nazaj.

Marija mi je pisala dolgo pismo: »Upam, da boš srečna tam med tujci.« Tina me je blokirala na vseh omrežjih.

A jaz sem prvič po dolgih letih začutila mir.

Danes sedim v majhni sobici v Ljubljani in pišem svojo zgodbo. Ni popolna – še vedno me boli preteklost in strah pred prihodnostjo me včasih ohromi. A vem nekaj: nisem več gospodinja nikomur razen sebi.

Se kdaj vprašate, koliko žensk okoli nas živi življenja drugih ljudi? Koliko nas si upa reči: dovolj je?