Ali naj dovolim bivši tašči, da vidi mojo hčerko? Zgodba o lojalnosti, bolečini in družinskih mejah

»Ne moreš kar tako priti, Marija!« sem skoraj zakričala, ko sem odprla vrata in zagledala svojo bivšo taščo s šopkom vijolic v eni roki in darilom v drugi. Lara je ravno pihala svečko na torti, v dnevni sobi so se smejali moji starši in sestra, jaz pa sem se trudila, da bi dan ostal lep. A ko sem zagledala Marijo na pragu, so mi po hrbtu stekle ledene kaplje.

»Samo za trenutek bi rada videla Laro,« je tiho rekla. Njene oči so bile rdeče, kot da je celo noč jokala. Lara je stekla k meni in me prijela za roko. »Mami, kdo je to?«

V tistem trenutku sem se spomnila vseh noči, ko sem jočoč sedela v kuhinji, potem ko je Marko – moj bivši mož – izginil iz najinega življenja. Ničesar ni pojasnil. Samo odšel je. Najprej sem mislila, da bo prišel nazaj, potem sem se navadila na tišino. Marija je bila edina, ki mi je včasih poslala sporočilo ali vprašala za Laro. A odkar sem ji zadnjič rekla, naj pusti naju pri miru, ni bilo več stika.

»Lara, to je tvoja babica,« sem izdavila. Vsi v sobi so utihnili. Moja mama je stisnila ustnice in pogledala stran. Vedela sem, da ji ni prav. Vedno mi je govorila: »Če Marko ne skrbi za Laro, zakaj bi morala njegova mama?«

Marija je počepnila in odprla darilo – leseno punčko z dolgimi kitami. Lara jo je vzela v roke in se sramežljivo nasmehnila. »Hvala, babi.«

Nisem vedela, kaj naj naredim. Po eni strani sem čutila bes – Marko nas je zapustil brez besed, pustil me je samo z otrokom in dolgovi. Po drugi strani pa sem videla Marijine tresoče roke in žalost v očeh. Bila je babica moji hčerki.

Po zabavi sem jo povabila v kuhinjo. »Zakaj si prišla? Saj veš, da Marko noče imeti nič z nama.«

Marija je sedla za mizo in si obrisala oči s papirnatim robčkom. »Vem, Ana. Tudi jaz ga ne razumem. Ampak Lara je moja vnukinja. Ne morem kar pozabiti nanjo.«

»Ampak kako naj ji razložim? Da ima babico, ki pride samo občasno? Da ima očeta, ki ga ni nikjer?«

Marija me je pogledala naravnost v oči: »Ana, jaz nisem Marko. Nikoli nisem bila. Vem, da si jezna name, ker nisem naredila več, ampak tudi jaz sem bila izgubljena.«

Spomnila sem se vseh let, ko sem bila del njihove družine. Nedeljska kosila pri njih doma v Kamniku, vonj po pečenki in smeh v kuhinji. Potem pa so se začeli prepiri med mano in Markom – zaradi denarja, zaradi njegove službe v Avstriji, zaradi tega, ker ni hotel domov. Ko je odšel, sem bila prepričana, da bodo vsi iz njegove družine izginili iz najinega življenja.

A Marija ni hotela oditi.

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale mamine besede: »Ne dolguješ jim ničesar.« In Larino vprašanje: »Mami, zakaj nimam atija?«

Naslednji dan me je poklicala sestra Petra: »A si res pustila Marijo na zabavo? Si nora? Saj veš, kaj ti je naredil Marko!«

»Petra, ne gre za Marka. Gre za Laro.«

»Ampak če boš dovolila Mariji stik z Laro, boš samo podaljšala tvojo bolečino!«

Nisem vedela več, kaj je prav. Lara je bila vesela punčke in ves čas spraševala po babici. Jaz pa sem se bala – kaj če bo Marija spet izginila? Kaj če bo Lara še bolj prizadeta?

Čez nekaj dni me je Marija poklicala: »Ana, lahko peljem Laro na sladoled? Samo za eno uro.«

Srce mi je razbijalo kot noro. Poklicala sem mamo: »Kaj naj naredim?«

»Če ji zaupaš, ji pusti. Ampak pazi nase in na Laro.«

Ko sta se vrnili s sladoledom in nasmehi do ušes, sem prvič po dolgem času začutila olajšanje. Lara je bila srečna.

A potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega – Marko me je poklical po skoraj dveh letih tišine.

»Slišal sem, da mama hodi k vam. Ne želim si tega.«

»Marko, nimaš pravice odločati o tem! Ti si šel!«

»To je moja hči! Nočem, da ima stik z mojo mamo!«

Zlomilo me je. Jokala sem celo noč. Kaj naj naredim? Poslušam Marka? Svojo mamo? Sestro? Sebe?

Naslednji dan sem šla z Laro na sprehod ob Kamniški Bistrici. Lara me je prijela za roko: »Mami, a bo babi še prišla?«

Pogledala sem jo v oči in začutila tisto bolečino – strah pred tem, da bi ji vzela še zadnji košček družine.

Zvečer sem poklicala Marijo: »Lara te ima rada. Ampak ne vem več, kaj naj naredim.«

Marija je tiho rekla: »Ana, tudi jaz ne vem več. Samo ljubim svojo vnukinjo.«

Tiste noči sem sedela ob oknu in gledala luči mesta pod menoj. Vprašanja so mi vrtala po glavi: Ali delam prav? Ali bom Lari vzela nekaj lepega zaradi svoje bolečine? Ali lahko odpustim preteklost zaradi njene prihodnosti?

Včasih se vprašam: Ali lahko res postavimo prave meje med preteklostjo in prihodnostjo? Ali lahko dovolimo ljubezni vstopiti tja, kjer nas je najbolj strah?