Zamenjali smo ključavnice, da bi zaščitili svoj dom pred lastno taščo – zgodba o razpadu družine zaradi nerealnih pričakovanj
»Ne boš ji več odprla vrat, si me slišala?« Marko je stal v hodniku, obraz mu je gorel od jeze, v roki pa je stiskal vrečko z novimi ključavnicami. V tistem trenutku sem se počutila kot nekdo, ki je pravkar izgubil bitko, čeprav sploh nisem bila tista, ki je začela vojno.
Moja tašča, gospa Marija, je bila vedno ženska z močnimi mnenji in še močnejšimi pričakovanji. Ko sem pred osmimi leti prvič prestopila prag njihove hiše v Šiški, sem že po njenih pogledih vedela, da ji nisem po godu. »Ti si pa iz Celja?« je vprašala s tistim značilnim tonom, ki ni dopuščal dvoma, da si je za sina želela nekaj več – morda kakšno hčerko notarja iz Ljubljane ali pa vsaj zdravnico iz Trzina.
Marko je bil njen edinec in vse svoje upe je polagala vanj. Ko sva se odločila za skupno življenje v majhnem stanovanju v Mostah, sem čutila olajšanje – končno bova imela svoj mir. Toda Marija ni znala spustiti. Vsako soboto je prišla brez najave, s polnimi vrečkami hrane in še bolj polnimi vrečkami nasvetov. »Tako se pa res ne kuha golaža,« je vzdihnila že prvi teden. »In posteljnina bi morala biti bolj bela.«
Sprva sem se trudila biti prijazna. »Marija, hvala za pomoč, ampak midva bova že zmogla sama.« Nasmehnila se je, a v njenih očeh sem videla razočaranje. Marko je bil tiho, vedno na moji strani, a preveč spoštljiv do matere, da bi ji kdaj resno nasprotoval.
Ko sem zanosila z najino hčerko Laro, so se stvari še poslabšale. Marija je začela prihajati vsak dan. »Sama ne boš zmogla,« mi je govorila in mi jemala otroka iz rok. »Mleko ti ni dovolj dobro, poglej jo, kako joka.« Vsaka njena beseda me je bolela kot igla pod kožo. Marko je poskušal posredovati: »Mama, pusti jo malo dihati.« A ona ga ni poslušala.
Najhujše pa je bilo tisto leto, ko sva oba izgubila službo. Marko zaradi stečaja podjetja, jaz zaradi nosečniške bolniške. Marija je to izkoristila do konca: »Sem ti rekla, da bi moral vzeti Ano iz Viča – njen oče ima podjetje!« Vse bolj sem se počutila kot tujek v lastnem domu.
Nekega dne sem prišla iz trgovine in našla Marijo v najini spalnici. Prekladala je po mojih predalih. »Samo preverjam, če imaš dovolj oblek za Laro,« je rekla hladno. Takrat sem prvič zakričala nanjo: »Pojdite ven iz moje sobe!« Marko me je potegnil stran in šepnil: »Prosim te, ne zaostruj.«
A ni šlo več. Marija je začela prihajati tudi ponoči – pod pretvezo, da preverja Laro. Nekega večera sem jo zalotila pred hladilnikom ob dveh zjutraj. »Samo pogledam, če imate kaj jesti.«
Sosedje so začeli šepetati. V bloku so govorili: »A veš, tista tašča ima ključ od stanovanja!« Sram me je bilo iti po stopnicah.
Ko sem predlagala Marku, da zamenjava ključavnice, me je pogledal kot izdajalko: »To bi jo ubilo.« A nekega dne je tudi njemu prekipelo. Prišel je domov in našel svojo mamo, kako kriči na Laro: »Ne smeš risati po steni! Tvoja mama te nič ne nauči!« Marko jo je prvič v življenju postavil na svoje mesto: »Mama, dovolj! To ni več tvoj dom!«
Tisto noč sva sedela na kavču in jokala oba. »Kaj sva naredila narobe?« sem šepnila. Marko me je objel: »Nič. Samo ona ne zna spustiti.«
Zamenjala sva ključavnice naslednji dan. Marija je stala pred vrati s solzami v očeh in vrečko potice v roki. »Kako mi lahko to naredita? Saj sem samo hotela pomagati!« Lara se je skrila za mano in jaz sem čutila olajšanje – in hkrati strašno krivdo.
Od takrat Marija ni več prestopila praga najinega doma. Pokliče Marka občasno, a z mano ne govori več. Na praznike pošilja darila za Laro in vsakič priloži listek: »Upam, da ji dovoliš to obleči.«
Družina se nam je razbila na tisoč koščkov. Marko ponoči pogosto gleda v strop in šepeta: »Mogoče bi moral biti bolj odločen prej.« Jaz pa se sprašujem: ali sem bila preveč trmasta? Bi morala bolj potrpeti? Ali pa smo vsi skupaj žrtve nerealnih pričakovanj – mojih, njenih, njegovih?
Včasih sanjam o tem, da bi sedeli skupaj za mizo – jaz, Marko, Lara in Marija – in se smejali kot prava družina. A potem se zbudim in vem, da so nekatere rane pregloboke.
Se res lahko kdaj spet povežemo? Ali pa so sanje o popolni družini le iluzija? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?