Vsak konec tedna je pekel: Izpoved snahe, ki se bori za svoj prostor v lastnem domu

»Spet prihajata,« zašepetam sama sebi, ko s tresočimi rokami zlagam prt na mizo. Ura je petek popoldne, v zraku pa že visi napetost, ki jo čutim v kosteh. Slišim, kako se ključ obrne v ključavnici – Marko je doma. Pogledam ga, a on le skomigne z rameni: »Veš, kako je z njima. Saj ne bosta dolgo.«

Laž. Vsak konec tedna ista zgodba. Moja tašča Marija in tast Jože vstopita kot vladarja, ki prevzemata svoj grad. Marija že v hodniku začne: »O, spet nisi posesala? In te zavese so res že za v smeti.« Jože pa se usede na kavč in prižge televizijo, kot da je to njegova dnevna soba. Marko se umakne v delavnico pod pretvezo, da mora nekaj popraviti. Jaz pa ostanem sama z njuno kritiko in zahtevami.

Včasih sem si domišljala, da bo bolje. Da bo Marko stopil na mojo stran. A vedno znova me pusti samo. Ko sem mu prvič potožila, mi je rekel: »Saj veš, da sta samo dobronamerna. Saj bosta nekoč potrebovala pomoč.« In tako sem molčala. Leta sem požirala pripombe o moji kuhi, vzgoji otrok, celo o tem, kako obešam perilo.

Najhuje je bilo po rojstvu najine hčerke Tine. Marija je prevzela vse – od kopanja do hranjenja. »Ti si še premlada,« mi je rekla. »Jaz sem to že dala skozi.« Tina je jokala ponoči, jaz pa sem jokala tiho v kopalnici, da me nihče ne sliši. Ko sem Marku povedala, da me boli, kako me odrivajo stran od lastnega otroka, je le zamahnil z roko: »Pusti mami, saj veš, da misli dobro.«

Vsak petek znova se mi stisne želodec. Včasih si želim, da bi se kaj zgodilo – da bi vlak zamudil ali bi jih ustavila prometna nesreča na avtocesti. Potem me preplavi krivda zaradi teh misli. Saj so vendar družina. Saj so pomagali pri kreditu za stanovanje. Saj so…

A koliko še lahko dam? Koliko še lahko požrem? Ko sem bila otrok v Škofji Loki, sem sanjala o svojem domu – o toplini, miru in ljubezni. Zdaj pa vsak vikend živim v strahu pred tem, kaj bo Marija našla narobe. Vsaka sobota je tekmovanje: kdo bo prej vstal in pripravil zajtrk? Če ga pripravim jaz, bo našla dlako v jajcu. Če ga ona, bom poslušala o tem, kako ona zna bolje.

Otroka sta začela opazovati napetost med nami. Tina me je pred kratkim vprašala: »Mami, zakaj si vedno žalostna, ko pride babi?« Kaj naj ji rečem? Da sem prešibka? Da ne znam postaviti meje? Da sem izgubila sebe?

Pred dvema mesecema sem prvič poskusila reči ne. Marija je hotela preurediti Tinino sobo po svoje – »da bo bolj praktično«. Zbrala sem pogum in rekla: »Ne želim sprememb brez dogovora.« Pogledala me je kot tujko: »Ti pa res ne znaš sprejemati pomoči.« Jože je zavzdihnil: »Vsi smo tu za dobrobit otrok.« Marko je molčal.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odmevale njihove besede – kot bi bila jaz kriva za vse težave v družini. Naslednji dan je Marija odšla prej kot običajno in Marko je bil ves dan tiho. Zvečer mi je rekel: »Zakaj moraš vedno komplicirati? Saj veš, da brez njiju ne bi imeli tega stanovanja.«

Zadnje čase razmišljam o ločitvi. O tem, kako bi bilo živeti sama z otrokoma – brez stalnega občutka manjvrednosti in strahu pred vsakim vikendom. A potem pogledam Tino in Nejca in si ne predstavljam, da bi jima vzela očeta. In spet se ujamem v začaran krog.

V službi sem vedno nasmejana – sodelavke me imajo za močno žensko. A nihče ne ve, kako se mi tresejo roke vsakič, ko zazvoni telefon in piše »mama Marko«. Nihče ne ve, kako pogosto jokam na stranišču ali kako pogosto si želim samo izginiti.

Pred kratkim sem šla na kavo s prijateljico Petro. Poslušala me je in rekla: »Veš, ni sramota postaviti meje. Tudi če si zaradi tega sama.« Njene besede so mi še dolgo odzvanjale v glavi.

Prejšnji petek sem prvič pustila Marijo čakati pred vrati. Nisem ji odprla takoj – rekla sem ji po telefonu: »Pridem čez pol ure.« Bila je užaljena in Marko je bil ves večer slabe volje. A jaz sem prvič po dolgem času začutila olajšanje.

Zdaj sedim tukaj in pišem to izpoved – ker vem, da nisem edina v Sloveniji s takšno zgodbo. Koliko nas še molči? Koliko nas še živi v senci svojih tašč in tastov? Koliko nas še čaka na dovoljenje za lasten dih?

Mogoče bo kdo rekel, da sem nehvaležna ali lena ali razvajena. A jaz vem samo to: vsak človek si zasluži dom, kjer lahko diha s polnimi pljuči.

Se bo kdaj kaj spremenilo? Bom kdaj dovolj pogumna zase – ali bom za vedno ostala gostja v lastnem življenju?