Ko se preteklost vrne: Zgodba o odpuščanju in družinskih skrivnostih

»Mami, kdo te kliče ob tej uri?« je vprašala Nika, ko sem s tresočo roko segla po telefonu. Ura je bila malo čez polnoč, v stanovanju na Viču pa je vladala tista težka tišina, ki jo poznajo samo matere samohranilke. Ko sem dvignila slušalko in zaslišala uradni glas iz urgence, mi je srce padlo v želodec. »Gospa Novak, vaš bivši mož, gospod Andrej Novak, je bil sprejet na oddelek intenzivne nege. Vi ste navedeni kot kontakt v sili.«

Za trenutek sem obstala. Andrej? Po vseh teh letih? V glavi so mi začeli švigati spomini – kričanje, razbite skodelice, solze v Nikinih očeh, ko je še kot deklica spraševala, zakaj očka ne pride več domov. »Pridem takoj,« sem izdavila in prekinila klic. Nika me je gledala zaskrbljeno: »Je vse v redu?«

»Moram v bolnišnico. Tvoj oče…« sem začela, a so se mi besede zataknile v grlu. Nika je obnemela. Med nama je zazevala stara rana, ki se nikoli ni zares zacelila.

V avtu sem se tresla. Ljubljana je bila ponoči tiha in prazna, a v meni je vrelo. Spraševala sem se, zakaj sem še vedno njegova kontaktna oseba. Zakaj ni poklical svoje nove žene ali kogarkoli drugega? Zakaj jaz? Ko sem parkirala pred UKC-jem, sem si globoko oddahnila in si popravila lase v vzvratnem ogledalu. »Zmoreš, Tanja,« sem si šepnila.

Na oddelku me je sprejela mlada medicinska sestra z utrujenimi očmi. »Gospa Novak? Gospod ima hudo srčno kap. Zdravniki niso prepričani, ali bo preživel noč.«

V sobi je ležal Andrej – starejši, bolj siv, a še vedno tisti obraz, ki sem ga nekoč ljubila in sovražila hkrati. Priklopljen na aparate, nemočen kot otrok. Usedla sem se k njegovi postelji in ga opazovala. V meni so se prepletali jeza, žalost in nenavadna toplina. »Zakaj si me poklical nazaj v svoje življenje?« sem zašepetala.

Spomini so me preplavili: kako sva se spoznala na študentski zabavi na Rožniku; kako sva skupaj gradila življenje v majhnem stanovanju na Trubarjevi; kako je po rojstvu Nike postal drug človek – hladen, odmaknjen, pogosto pijan. Prvič me je udaril tistega decembra, ko sem mu povedala, da nimava več denarja za najemnino. Opravičil se je, prisegal, da se ne bo ponovilo. A se je – znova in znova.

Ko sem končno zbrala pogum in ga zapustila, sem prisegla, da ga nikoli več ne bom pogledala v oči. A zdaj sem bila tu – ob njegovi postelji.

Zjutraj je prišla zdravnica. »Gospa Novak, stanje vašega bivšega moža je kritično. Če želite karkoli urediti ali povedati… zdaj je čas.«

Vrnila sem se domov in našla Niko budno v kuhinji. »Kako je?«

»Ne vem… Morda ne bo preživel.«

Nika me je pogledala s tistimi velikimi očmi: »Zakaj si sploh šla tja? Po vsem tem?«

Nisem imela odgovora. Morda zato, ker sem si želela zapreti to poglavje; morda zato, ker sem hotela sebi dokazati, da nisem več tista prestrašena ženska iz preteklosti.

»Ali naj grem z mano?« me je vprašala Nika naslednji dan. Presenetilo me je – vedno je bežala pred očetovo senco.

V bolnišnici sva sedeli ob njegovi postelji. Andrej je odprl oči in pogledal najprej mene, potem Niko. Njegov glas je bil šibek: »Oprostita mi… za vse.«

Nika se je zdrznila. Jaz pa sem začutila nenavadno olajšanje – kot bi nekdo dvignil težak kamen z mojih prsi.

»Zakaj si to naredil? Zakaj si nas pustil same?« ga je vprašala Nika s tresočim glasom.

Andrej je jokal. Prvič po vseh teh letih sem videla njegove solze.

»Bil sem slab človek… Pil sem… Bal sem se odgovornosti… Nikoli si nisem odpustil.«

Nika ga ni mogla pogledati v oči. Jaz pa sem ga prijela za roko – ne zaradi njega, ampak zaradi sebe.

»Vse življenje sem bežala pred tem trenutkom, Andrej. Ampak zdaj… ti odpuščam.«

Ko sva z Niko odhajali iz bolnišnice, me je prijela za roko.

»Mami… Ali misliš, da lahko človek res začne znova?«

Pogledala sem jo in začutila solze v očeh.

»Ne vem… Ampak mislim, da morava poskusiti.«

Včasih se vprašam – ali lahko res odpustimo preteklosti? Ali pa nas bo vedno znova našla? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?